Zaposlen je kot tehnolog na Pošti Slovenije, kjer bogati glasilo Poštni razgledi. V letih 2006 in 2007 je na radiu Dur vodil oddajo Nad meglo. Hkrati je med ustanovnimi člani Zgodovinskega društva Rapalska meja (2017). O tej krivični meji je pri Planinski založbi izdal planinsko-zgodovinski vodnik Meja na razvodnici (2021). Pod okriljem iste založbe so izšle še tri njegove knjige: zbirki zgodb Ljudje v gorah (2016) in Smeh z gora (2020), ob 130-letnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva (SPD) pa je luč sveta zagledala zgodovinska monografija Triglav je naš (2023). Kljub zgodovinski tematiki Škodič uporablja iskriv jezik in namesto suhoparnih podatkov postreže zgodbe znanih prednikov, kot so Valentin Stanič, Jakob Aljaž in Julius Kugy, ter tistih, ki jih je zgodovina zamolčala.

Kljub zgodovinski tematiki Škodič uporablja iskriv jezik in namesto suhoparnih podatkov postreže zgodbe znanih prednikov ter tistih, ki jih je zgodovina zamolčala.

Knjiga Triglav je naš ima provokativno naslovnico in tudi naslov, ki spominja na dve različni časovni obdobji. Kaj ponazarjata fotografija in naslov?

Se strinjam, provokativna zna biti tako naslovnica kot naslov. Ko knjigo konzumiraš kot celoto, se izoblikuje pravi pogled na zgodnji čas našega organiziranega planinstva in alpinizma in tudi na predhodni čas. Podobno kot z bližnje gore svoj lastni kraj vidimo bolje kot izpred hiše. Kajti nič se ni zgodilo z »velikim pokom«, ki naj bi ga predstavljala ustanovitev SPD leta 1893. Tedanje planinstvo je bilo zelo prežeto s politično situacijo na Kranjskem, kjer smo živeli Slovenci v sklopu avstrijske polovice monarhije. Poškodovan in počečkan Aljažev stolp na naslovnici simbolično predstavlja ogledalo nestrpnosti, ki se je iz doline preselila v gore. Naslov spominja na znano geslo »Trst je naš«, čeprav to spada že v naslednje časovno obdobje. Podobnost je očitna in zgodovinsko gledano obstaja, le končni razplet je bil drugačen.

Ob 125-letnici Planinskega vestnika ste dejali, da »revija predstavlja naš najpopolnejši dnevnik organiziranega slovenskega planinstva in prerez časa«. Česa pa ni v njej?

Dejansko je ta revija najpopolnejši planinski arhiv. Izhajati je začela leta 1895, in to je bil takrat edini možni način komuniciranja s članstvom. Naša revija ter slovenski in nemški časopisi so ogledalo tedanjih odnosov med planinci, vendar so vsi nekoliko pristranski. V arhivu je namreč pismo, s katerim vodstvo SPD obvešča svojo konkurenco, da je pristopilo k članstvu v Alpenvereinu, in pismo, s katerim tri leta pozneje obveščajo upravni odbor, da je situacija z domačimi Nemci nevzdržna, zato s koncem leta 1895 odhajajo na svoje. 

Naša revija ter slovenski in nemški časopisi so ogledalo tedanjih odnosov med planinci, vendar so vsi nekoliko pristranski.

Dejstva, da je bil SPD skoraj tri leta eno od društev Alpenvereina, ne eni ne drugi niso obešali na veliki zvon, zato nam je ostalo skrito. Ne gre za nikakršen »naglavni greh«, s katerim bi zmanjševali prizadevanja planinskih prednikov. Sam to jemljem kot poskus sodelovanja med slovenskimi in nemškimi planinci na Kranjskem, ki pa je bil že vnaprej obsojen na propad. Časovna razlika je bila preprosto prevelika. Nemci so skoraj dvajset let pred nami postavljali organizirano planinstvo na Kranjskem in prišlo je do nepremostljivih preprek, saj je bilo »delovišče« (gore) samo eno. Med dokumenti je mnogo strogo zaupnih pisem, v katerih so zapisane zakulisne igre in protiukrepi, h katerim so se zatekali oboji.

Kako »strašen« je bil Triglav, preden so začeli urejati poti?

Do leta 1872, ko je bila prvič vsaj nekoliko nadelana pot, je bila hoja na Triglav primerna za zelo redke pogumneže v spremstvu vodnikov. Največja težava je bil preperel in zelo oster greben med Malim in Velikim Triglavom, ki so ga večinoma okobal »prejahali«. Jakob Aljaž, ki je zaradi prevlade nemških turistov želel na vrh pripeljati večinsko prebivalstvo, je bil zelo radikalen. V župnijski kroniki je zapisal, da je leta 1895 poslal svojega zvestega vodnika Požganca z dinamitom, da je ostri greben razstrelil v pol metra široko pot. S tem je Triglav odprl množicam, po drugi strani pa ga je nezaslišano degradiral. Tedanje dojemanje naravnega okolja je bilo svetlobna leta oddaljeno od sedanjega.

Jakob Aljaž, ki je zaradi prevlade nemških turistov želel na vrh pripeljati večinsko prebivalstvo, je bil zelo radikalen.

Pravijo, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat na Triglav. Kaj menite o tem?

Gre za nekakšen pregovor, ki je zrasel na zelniku t. i. tretjega obdobja našega planinstva. Prvo obdobje pokriva knjiga Triglav je naš in se konča s propadom monarhije. Zaznamoval ga je opisan narodni boj z Nemci. Drugo obdobje je bilo četrt stoletja rapalske meje in huda prizadetost našega planinstva zaradi fizične izgube gora. Tretje obdobje je prišlo po drugi svetovni vojni in trajalo do osamosvojitve. Gore smo dobili nazaj in z njimi vse nekdanje nemške in italijanske koče. 

Planinstvo se je tedaj razvijalo kot narodni projekt, v smislu velike množičnosti. Planinska organizacija je na višku štela krepko več kot 110.000 članov, kar je skoraj dvakrat toliko kot zdaj. Iz tistega časa izvirajo množični pohodi na Triglav, od stotinje žensk do še množičnejših, ki so jih izvajala nekoč mogočna slovenska podjetja.

Planinska organizacija je na višku štela krepko več kot 110.000 članov, kar je skoraj dvakrat toliko kot zdaj.

Sam menim, da je Triglav lep, če pa se le da, se ga izognem zaradi gneče, ki je slaba stran vseh najvišjih gora držav ali gorstev. Tudi mnogo več življenjskih odgovorov sem našel takrat, ko sem hodil okoli gora ali nanje kot pa na samih vrhovih. Bo že držalo, da je najpomembnejša pot …

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 2/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.