Leta 2018 so zgodovinarji dr. Dušanu Kosu z ZRC SAZU stanovski kolegi podelili nagrado Klio, najvišje stanovsko priznanja, ki ga podeljuje Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Nagrado je prejel za leta 2016 izdano monografijo Zgodovina morale, 2 del, Ljubezenske strasti, prevare in nasilje ter njihovo obravnavanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo, ki je sledila prvi knjigi (2015). Je avtor 27 samostojnih iz izvirnik knjig. Med njimi: Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja (1994), Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov (2003), O melanholiji, karierizmu, nasilju in žrtvah. Tržaška afera Gallenberg 1740 (2004), Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja (2005), Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg. O prikazovanju duhov in reševanju nesrečnih duš na Slovenskem v zgodnjem novem veku ter o spiritističnih zgodbah Janeza Vajkarda Valvasorja (2013), Ljubezen, greh in kazen. Podobe in razvoj ljubezenske morale na Slovenskem do 19. stoletja (2017).

Življenje in kariera Franca Henrika barona Raigersfelda

Zdaj sta torej Založba ZRC in Zgodovinski inštitut Milka Kosa izdala 27. zgodovinopisno knjigo dr. Dušana Kosa z naslovom V službi njenega veličanstva in podnaslovom Politika in elite med Dunajem, Ljubljano in Trstom v zapisih Franca Henrika barona Raigersfelda (1697–1760). Knjiga je posvečena politični, gospodarski in socialni zgodovini slovenskega ozemlja sredi 18. stoletja skozi življenje in kariero Franca Henrika barona Raigersfelda (1697–1760). Raigersfeld je bil v svojem času ena najbolj znanih in dejavnih osebnosti z ozemlja današnje Slovenije. Bil je popotnik in turist, državni uradnik in funkcionar, podjetnik, svetovljan in tradicionalist, družinski oče, zbiratelj starin ter bibliofil.

V službi vladarice Marije Terezije

Že v mladosti se je Raigersfeld karierno usmeril v gospodarstvo. Po delu v zasebnih družbah se je leta 1721 zaposlil v Avstrijski Orientalni družbi, nato pa celo desetletje uradnik sodeloval pri gospodarskem razvoju Avstrijskega Primorja ter postal izvedenec za carine in mitnine. Leta 1747 se je na željo vladarice Marije Terezije z Dunaja, kjer je delal v Dvorni komori, vrnil v Ljubljano. Tam je kot član deželne vlade do smrti sodeloval pri upravnih in finančnih reformah, izgradnji prometne infrastrukture, industrije in obrtništva, javnega šolstva in zdravstva na Kranjskem itd.

Zgodovinar dr. Dušan Kos. VIR: ZRC

Raigersfeldovo življenje in delo sta dobro dokumentirana

Raigersfeldovo življenje in delo sta nadpovprečno dokumentirana. V svojem arhivu je zbral, popisal in ohranil večino tistega, kar se mu je zgodilo. Pisal je dnevnik, zbiral prepise spisov in aktov organov, izdeloval prepise službenih poročil ter zapisoval osebne misli o politiki in filozofiji. Zaradi natančnosti in življenjskih načel so ti zapisi odlični družabno-politični anali elit in vir za zgodovino 18. stoletja. Raigersfeld namreč ni opisoval le službenega dela, marveč tudi nenehna druženja s sorodniki, prijatelji, politiki, kleriki, znanci in neznanci. Sproti je opisoval tudi civilizacijske pridobitve, skrb za zdravje, odnos do žene in otrok, kriminal, naravne nesreče ter plemiško zabavo. Ob tem pa je še razkril filozofski pogled svetovljana na svet okoli njega.

Zgodovinar dr. Dušan Kos. VIR: ZRC

Blaž Kosovel: Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo

Založba ZRC je izdala knjigo Blaža Kosovela z naslovom Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo in podnaslovom Od agrikulture do kulturne industrije, od mesta Rim do ameriške civilizacije. Tematsko je knjiga dvoje: sistematična zgodovina pojmov kultura in civilizacija (od njunih prvih omemb do 20. stoletja) in podrobna predstavitev ZDA kot tiste države, kjer kultura ni imela glavne vloge pri njenem nastanku kot to velja pri nas v Evropi. V ZDA ni bilo ničesar primerljivega evropskemu oblikovanju kulture narodov z ustvarjanjem skupne zgodovine. V Novem svetu niso oblikovali koncepta naroda kot občestva s skupno preteklostjo, temveč kot ljudstvo s skupno prihodnostjo.

ZDA temeljijo na ekonomski svobodi in svetosti privatne lastnine

Ameriški narod je bil utemeljen na kredu – na prepričanju v obstoj sklopa univerzalnih resnic, udejanjenih v delovanju tamkajšnjih političnih ustanov, ki omogočajo ekonomsko svobodo in svetost privatne lastnine. Hkrati pa je bil utemeljen tudi kot narod bele rase, ki vsem ostalim še do danes onemogoča doseči enako svobodo. Z industrializacijo in vse večjim številom imigrantov iz različnih držav so ZDA vse to heterogeno prebivalstvo izoblikovale v ameriški narod z vzpostavitvijo potrošniške družbe. Kultura ni bila razumljena kot prostor kontemplacije večnih resnic, temveč kot prostor konzumacije, potrošnje. Ta proces amerikanizacije se je začel na začetku 20. stoletja in tudi skorajda vsi nastavki za kasnejši razmah popularne ter potrošniške kulture po svetu so se razvili ravno takrat.