V avstrijski prestolnici ob tej častitljivi obletnici ne načrtujejo posebnih slovesnosti, predviden je le simpozij, ki je na programu januarja 2023, poroča avstrijski Kathpress. S papeško bulo »Suprema dispositione« je bil dunajski škofiji po cerkvenem pravu podeljen tudi status metropolije. Kljub temu, da »rojstnega dne« ne bodo posebej obeležili, so nekateri tamkajšnji mediji izčrpno poročali o zgodovinskem ozadju jubileja.

Pozna ustanovitev škofije na Dunaju in njeno pozno povišanje v nadškofijo priča o dolgotrajnosti cerkvenih struktur.

Dejstvo, da je bil Dunaj v metropolijo povzdignjen razmeroma pozno, je povezano z delitvijo vzhodnofrankovskega misijonskega ozemlja. »Pozna ustanovitev škofije na Dunaju in njeno pozno povišanje v nadškofijo priča o dolgotrajnosti cerkvenih struktur,« je v pogovoru za avstrijske medije pojasnil dunajski cerkveni zgodovinar profesor Rupert Klieber.

Leta 1469, ko je bila dunajska škofija ustanovljena, je bila to le majhna škofija, »izrezana« iz območja Passaua, obsegala pa je območje mesta in nekaj okoliških vasi. V 18. stoletju je Avstrija osvojila obsežna ozemlja na Balkanu in postala velesila. Rezidenčno mesto je zraslo v prestolnico z več kot 80.000 prebivalci in je s tem potrebovalo večjo cerkveno upravno župnijo, čemur pa sta nasprotovala passauski škof Raymund Rabatta in salzburški nadškof Franz Anton Harrach.

Prvi dunajski nadškof je bil dotedanji škof Sigismund von Kollonitsch (1716-1751).

Leta 1719 je cesar Karel VI. pisal neposredno papežu Klemenu XI. Njegov naslednik Inocenc XIII. je dal vedeti, da bo cesar dobil, kar želi, če mu vrne Comacchio, ki je bil v lasti papeške države.

1. junija 1722 je končno nastala dunajska nadškofija. Njen prvi nadškof je bil dotedanji škof Sigismund von Kollonitsch (1716-1751). »Toda tudi ta nadškofija je bila še vedno zelo umeten izdelek. V bistvu je šele Jožef II. (1780-90) s preobratom ustvaril nove razmere,« je pojasnil profesor Klieber. Zaradi drastičnih posegov cesarja Jožefa v cerkvene pristojnosti so na Dunaju, v Sankt Pöltnu in Linzu nastale državne cerkvene uprave »par excellence«, ob čemer je bil Dunaj veliko bolj v senci moči kot drugi sedeži.

Sčasoma pa so dunajski nadškofje pridobili prestižno vlogo prvega sogovornika za vladarje v Avstriji, ki je - kot poudarja Rupert Klieber – »po letu 1918 postala še močnejša kot prej«. Poleg cesarskega dvora je bila za dunajsko cerkev kot duhovno središče pomembna tudi univerza: ta je namreč izvajala funkcijo verske oblasti, ne pa škofovski dvorec.