Izredno zanimanje za na novo odprto frančiškansko knjižnico in pinakoteko v Ljubljani. FOTO: Jožef Pavlič

Nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva 26. novembra sem začel s samoumevnim, za kristjana obveznim obiskom maše. Jutranje, ki je zame najlepša, saj me dodobra prebudi iz zaspanosti, Božja beseda, pridiga domačega župnika p. Cristiana Balinta pa duhovno razpoloži za ves teden. Tokrat, ob Božji besedi, z zelo jasnim sporočilom: Vera brez dobrih del je mrtva. Temu, k čemur pozivajo blagri.

Br. Jan Dominik Bogataj nas je s svojo besedo in velikim znanjem popeljal po največji samostanski knjižnici v Sloveniji. FOTO: Jožef Pavlič

Katerih dobrih del? sem se vprašal, ko sem se v sončnem, a hladnem vremenu, od parkirnega prostora pri Sv. Jožefu v Ljubljani (najraje tam pustim avtomobil, saj zaupam svojemu zavetniku, da ga bo najbolje varoval) po prepišni Poljanski cesti usmeril k frančiškanom, kjer sem si nameraval ogledati brezplačno vodeno razstavo po na novo odprti frančiškanski knjižnici pri Tromostovju. Skoraj nisem srečal človeka. Zato pa sem jih toliko več ob lokalih ob reki Ljubljanici. Nepričakovano veliko. »Župan Janković je očitno dobro zadel s pogostinjeno in pohoteljeno Ljubljano,« sem si dejal. »Bogve koliko jih bo pri frančiškanih pri maši?« sem se vprašal. Kar nisem mogel verjeti: polna cerkev. Že prej sem, tudi zaradi povabila p. Cristiana, dal »bakšiš« v klobuk siromaku na cerkvenih stopnicah, nazaj grede pa razcapani ženski, ki je prosila »vbogajme« celo ljudi pri gostilniških mizah ob Ljubljanici. »Ali je res tako uboga ali pa se celo dela?« sem se vprašal, obenem pa pomislil na dogodivščino v domači župniji, ko je neki župljan živel izredno skromno, po smrti pa so pri njem našli veliko denarja. A namen je namen, se nisem sekiral; če je pravi, je vse prav.

Frančiškani hranijo tudi tale prekrasen Marijin kip. FOTO: Jožef Pavlič

Kot so tudi imeli pravi namen tisti frančiškani, ki so presenetili slovensko javnost z odprtjem neverjetno bogate knjižnice v prostorih župnije Marijinega oznanjenja na Tromostovju. Tudi to je veliko dobro delo: Slovencem pokazati, kakšen odnos so imeli stoletja do knjig, kako so jih varovali in ohranjali v burnih zgodovinskih trenutkih, posebej v zadnji svetovni vojni, ko so Ljubljano zasedli najprej Italijani, za njimi pa Nemci, a je duhovnim sinovom sv. Frančiška uspelo, da so obvarovali velike knjižne zaklade, kot tudi prostore pred podržavljenjem. »Ko smo skrivali K. (ali koga drugega od pomembnih revolucionarjev), smo bili dobri, sedaj pa nam hočete vzeti, kar je naše,« je bilo zadosti prepričljivo obrazložilo tistim, ki so v imenu oblasti prišli, da bi jih razlastninili. Niso uspeli; tudi po zaslugi članov reda, ki so navidezno simpatizirali z osvoboditelji, sicer pa ostali zvesti redu in Jezusu.

Redko knjižno bogastvo se je ohranilo zaradi pozornega očesa in posluha za to, kar je vredno. FOTO: Jožef Pavlič

Vsi smo se samo čudili, ko nas je prijazni in sila razgledani brat mag. Jan Dominik Bogataj najprej podučil, v kakšen predel samostana vstopamo, kako so na hitro uredili knjižnico in kaj je v njej. Najprej nas je povedel k tistemu, kar je najdragocenejše, naj bo to v knjigah, umetniških slikah ali mašnih oblačilih, nato pa v samo knjižnico. Zazijali smo od presenečenja, ko smo videli več desettisoč knjig v treh etažah. Morali pa smo pohiteti, kajti za nami so pritiskale nove skupine, ki so tudi želele pogledati enkratno knjižnico. Najbogatejšo samostansko v Sloveniji. Br. Jan Dominik nas je povabil, naj pridemo še kdaj drugič, ko bo mirneje, pa tudi k nakupu publikacije o knjižnici in prostovoljnih darov zanjo, kajti vodnikom po njej je treba nekaj dati. Ministrstvo za kulturo zaenkrat še ni nič za knjižnico, Frančiškovi bratje pa upajo, da bo tudi zanje razvezalo mošnjiček.

Potrditev, da imamo Slovenci radi knjige, so bili tudi njihovi številni občudovalci. FOTO: Jožef Pavlič

Skoraj napol dvignjen nad zemljo sem se, ko sem prvič videl izvirno Dalmatinovo Biblijo in druga književna dela, vračal k Sv. Jožefu, da bi čim prej obiskal knjižni sejem, zlasti razstavni prostor Družine. A, glej ga, kaj bi rekel …, pred cerkvijo zagledam povabilo na razstavo Shame o v otroških letih in mladosti zlorabljenih otrocih, fantih in dekletih. Ker sem p. Miju obljubil, da pridem na razstavo, se ji nisem mogel izogniti, čeprav me ni nihče videl ali nadzoroval. Sem pa samega sebe, ko sem hodil od ene do druge pretresljive črnobele fotografije sedaj odraslih oseb z besedili, kdo, kdaj in kje jih je spolno ali kako drugače zlorabljal. Pretreslo me je, da veliko duhovnikov. Šlo mi je na bruhanje, želel sem si ven, a sem si rekel, da kar tako ne morem in tudi ne smem iti, ne da bi prej zmolil za žrtve zlorabe, pa tudi zase, vsaj kakšen očenaš pred kipom sv. Jožefa, svojega zavetnika, ki so ga v času mojega obiska počastile le tri ženske.

Pretresljivo pričevanje o spolnih in drugih zlorabah na hodniku jezuitske cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. FOTO: Jožef Pavlič

Še vedno ves pretresen sem prišel na knjižni sejem. V bližini razstavnega prostora Družine sta me ustavila znanca zakonca. Takoj smo bili v živahnem pogovoru, žena me je tudi vprašala, kako bi v knjigi opisala veliko stisko družine, s katero so v sorodu. Dal sem ji nekaj nasvetov, ki ji bodo, tako upam, pri pisanju pomagali.

Molitev k sv. Jožefu, varuhu družin in slovenskega naroda. FOTO: Jožef Pavlič

Najprej sem se ustavil pri založbi bratske koroške Nedelje. Zanimala me je predvsem zadnja pesniška zbirka direktorja založbe Družina Toneta Rodeta z naslovom Nablus. Prav tragično: edinega. Sijajno delo, sem takoj videl že po nekaj verzih. Včasih zadošča en sam, da te pritegne, včasih pa v vsej zbirki ni niti enega zares dobrega verza. Prav zaradi teh, zaradi zbirke ameriške pesnice nemškega rodu Lisel Mueller sem prišel na knjižni sejem, predtem pa zaradi nastopa duhovnika Martina Goloba, ki s svojimi pridigami s »spletne prižnice« žanje knjižne rekorde. Vesel sem bil, ko se mi je pred pogovorom, ki ga je z njim odlično vodila Manica Ferenc, zahvalil za to, kar sem napisal o njem in knjigi. »Viš ga, nekdo pa ti je le hvaležen,« sem si rekel, ker običajno tega ni, prej kritika ali celo graja. Martin in Lojze Grčman, pobudnik knjige, sta blestela s preprosto, odkrito in dobronamerno besedo. Martin še posebej v odgovoru moškemu, ki se je spotaknil ob klanje živali. Nič čudnega, da se mu je to kot dolgoletnemu mesarju uprlo, je postal vegetarijanec. Martin ga je mirno poslušal, nato pa iz deja Božjega stvarjenja sveta razložil, kaj je prav in kaj ne.

Sv. Jožef, pomagaj tudi tem nesrečnim ljudem ... FOTO: Jožef Pavlič

Kozarec odličnega pleterskega šampanjca me je nato ravno prav razpoložil za predstavitev pesniške zbirke Pulitzerjeve nagrajenke Lisel Mueller z naslovom: Kar se zgodi, se zgodi v tišini. Njene pesmi je izredno dobro predstavila prevajalka Miljana Cunta v pogovoru z urednikom knjižne zbirke Sozvezdja dr. Branetom Senegačnikom, pri kateri je izšla omenjena zbirka. Trije pesniki na kupu, bo pa že kaj od njih, bi dejal. Bilo je zelo veliko, kot tudi od vsega, kar je letos na knjižnem sejmu ponudila založba Družina. Številni obiskovalci so odhajali s katero od knjig. Jaz pa zadovoljen nad obiskanim, čeprav naj bi bil to nedeljo nekje drugje, a mi ni bilo žal. Edino, kar lahko rečem, mi je bilo žal za tiste ljudi, ki se niso imeli to nedeljo kam dati, tudi niso vedeli, kje bi bilo zanje najpametneje ta hip, ta dan, se niso podali na omenjene tri kraje, kamor sem se sam. Res pa je hudo dolgočasno, če v nedeljo v Ljubljani nimaš kam.

Pesnica in prevajalka Miljana Cunta je v pogovoru z urednikom knjižne zbirke Sozvezdja akademikom dr. Branetom Senegačnikom predstavila Pulitzerjevo nagrajenko Lisel Mueller. FOTO: Jožef Pavlič

»Hvala Bogu za podeželje, mojo Pšato in Hosto,« sem si rekel, ko sem se že v mraku vozil domov. Duhovno obogaten, knjižno razsvetljen in človeško obdarjen. Tudi z jabolkom, ki mi ga je namesto kosila, ki sem se mu tega dne odpovedal, podarila Manica. Kako mi je teknilo! Še bolj pa Martinove, Miljanine in Branetove besede in drugih ljubiteljev knjig, s katerimi sem se srečal. Med njimi pri frančiškanih posebej z dr. Jožefom Ostercem in dr. Heleno Jaklitsch. Br. Janu Bogataju pa sem zaželel, naj čimprej doktorira. A kaj, ko ima toliko opraviti z na novo postavljeno frančiškansko knjižnico. »Nekateri so pa res pogumni,« sem si dejal. Z željo, da bi imel tudi sam vsaj malo tega poguma, velike učenosti in prizadevnosti. To nedeljo sem srečal dobre vzornike.