»Če te Gospod vabi, da hodiš za njim, potem se nimaš česa bati, spoznavam danes. Mojo odločitev so lepo sprejeli tudi domači in sorodniki, ki me skupaj z molivci za duhovne poklice vseskozi podpirajo z molitvijo in drugimi darovi, za kar sem jim iz srca hvaležen,« poudarja Simon Lampreht.

V pridigi je mariborski nadškof metropolit in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojzij Cvikl izpostavil, da duhovniški poklic nima izvora pri človeku, temveč pri Gospodu žetve, ki je tisti, ki kliče in pošilja duhovnika. »V začetku poslanstva je Bog. Tudi naša pastoralna rodovitnost sloni na zavesti, da nas Gospod pošilja. Jezusova navodila so zelo konkretna in življenjska. Ve, kakšnim skušnjavam bomo izpostavljeni. Poslanim naroča, naj oznanjajo, da se je približalo Božje kraljestvo,« je poudaril nadškof Cvikl. Njegovo pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

PRIDIGA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA

Ko mi birmanci pišejo pisma, mi na koncu postavijo še kakšno vprašanje. Med njimi je največ takih, ki me sprašujejo: »Kako to, da ste se odločili za poklic duhovnika?« Verjetno boš tudi ti, dragi Simon, te dni deležen podobnih vprašanj. Sam odgovarjam, da si duhovnik »ne izmisli«, da bi postal duhovnik, temveč je na začetku poklicanosti Gospodov klic, ki je lahko pri enih zelo jasen in močan, pri drugih pa je potreben čas, da ga nekdo prepozna in naj odgovori.

Gospod je tisti, ki kliče duhovnika, in On je tudi tisti, ki ga pošilja. Zato ima vsak od nas svojo zgodbo, ki je zelo osebna, in na koncu se vsak od nas sprašuje: »Gospod, zakaj si se ozrl name?« V ozadju je Božji načrt: »Tisti čas je Gospod določil še drugih 72 in jih poslal pred seboj po dva in dva.« Duhovniški poklic ima svoj izvor pri Gospodu žetve, ne pri človeku. V začetku poslanstva je Bog. Tudi naša pastoralna rodovitnost sloni na zavesti, da nas Gospod pošilja.

Da smo poslani, se vidi tudi iz navodil, ki jih Jezus daje poslanim. Nismo privatniki, temveč smo odposlanci njega, ki nas pošilja. Jezusova navodila so zelo konkretna in življenjska. Jezus nas pozna v globini naših src in ve tudi, kakšnim skušnjavam bomo izpostavljeni. Poslanim naroča, naj oznanjajo, da se je približalo Božje kraljestvo. Bolj gostobeseden je, ko oznanjevalcem naroča, kako naj se obnašajo. Naj imajo skromno potno opremo, naj se brez potrebe ne ustavljajo, naj bodo nosilci miru, naj se zadovoljijo s hrano, ki bo prednje postavljena, naj ne bodo vsiljivi. Z drugo besedo, naj bodo bolj pričevalci kot oznanjevalci evangelija zgolj z besedo.


Simon Lampreht med lanskim diakonskim posvečenjem. FOTO: Ivan Rampre


Jezus jasno pove, da učencev ni poklical in izbral, da bi si ustvarili kariero, temveč, da bi mu služili. Zato jih vabi, da so ljudje bližine. Najprej bližine Bogu, kajti učenec je tisti, ki gre za Gospodom. Klic »hodi za menoj« ni klic, ki ga je Gospod enkrat izrekel, ampak ga ponavlja dan za dnem. Odgovor nanj je življenjska odločitev, ki se potem utrjuje prek vsakodnevnih privolitev. To je privolitev za osebno molitev, molitveno bogoslužje, branje Božje besede, obhajanje zakramenta sprave in evharistije … Res je, vse to lahko postane tudi navada, ki jo površno opravljam, v resnici pa naj vedno bolj postaja stvar srca in hkrati priložnost, da čutim in doživljam, kako je v meni vedno več ognja Svetega Duha.

Duhovniki ne smemo biti samotarji in individualisti, kajti Jezus ni poslal učencev na pot samih, ampak skupaj s še nekom, da bi se tako pokazalo duhovniško bratstvo učencev, ki se izraža v edinosti src in je sestavni del klica, ki smo ga prejeli. Skušnjava je, da bi se duhovniki začeli zapirati vase, da postajamo vedno bolj samotarji, kar nas lahko pripelje do tega, da se začnemo izogibati sobratov. Več moramo narediti, da bo edinost med nami rasla korak za korakom. Tako se bo to odražalo tudi pri našem pastoralnem delu, da bo naše delovanje vse bolj v povezanosti s škofom in z brati znotraj duhovniškega zbora.

Tretja povezanost je povezanost z Božjim ljudstvom, kajti poslanstvo duhovnika je tesno povezano z občestvom in čutom za skupnost. Občestvo je izvir duhovnikovega poslanstva in pogoj za njegovo rodovitnost. Papež Frančišek nas vabi, da duhovniki »ne bi izgubili vonja Božjega ljudstva«. To pomeni, da smo duhovniki ljudstva, ljudje, ki jih vodi sočutje in usmiljenje. S tem seveda ne zapiramo src pred problemi, s katerimi se danes ljudje srečujejo.

Dragi Simon, danes boš po Božji milosti, kot čisti zastonjski dar, prejel poslanstvo, da boš stopil v Gospodov vinograd kot duhovnik, da bi ljudstvu oznanjal, da se Bog v svojem usmiljenju sklanja prav k vsakemu človeku. Kot duhovnik boš obhajal presveto daritev, po kateri vstali Gospod med nami živi in deluje po nas, če spolnjujemo njegovo voljo. Sklanjal se boš k bolnikom, da jim pokažeš, da jim je Bog blizu. V obupanih boš prebujal upanje, ki ga more v človeku prebuditi samo Bog.


Nadškof Alojzij Cvikl novomašniku Simonu Lamprehtu: V svojem poslanstvu se zavedaj tudi svoje krhkosti in ostani vsak trenutek odprt za Božje darove, da te bo lahko dosegla Božja moč. FOTO: Tatjana Splichal


Odpiral boš vrata sprave tistim, ki so se zaradi greha znašli stran od Boga in zunaj občestva. V Božjem imenu boš ljudem našega časa prinašal radost, mir, pogum in zaupanje. Danes ima človek na voljo različne terapije, tečaje in seminarje, ki imajo za cilj v človeku prebuditi pozitivno mišljenje in mu prinašati upanje. Vprašanje nastane, iz česa naj se ta pozitivnost hrani. Kristjani vemo in doživljamo, da je to mogoče samo iz Božje bližine, ki je za človeka odrešujoča in ozdravljajoča.

To je poklic in poslanstvo duhovnika. Biti pričevalec s tem, da pričujem, kako je moje življenje vraščeno v Boga in v izpolnjevanje njegove volje. Ta vraščenost v Boga človeka tako prevzame, da postaja vedno bolj način njegovega življenja, ki se odraža v drži bližine, sočutja in služenja.

Dragi Simon, v Ezekijelovi knjigi beremo, kako Bog napoveduje preroku, da ne bo vedno sprejet med svojimi ljudmi, kajti ljudje so tudi »trmastega obraza in predrznega srca« in zato ne bodo sprejeli njegovega sporočila. Toda tvoja naloga bo, da boš pričeval, da boš govoril, pa čeprav boš naletel tudi na gluha ušesa. Ko boš vztrajal, boš prinašal upanje za jutri, da bo veselo oznanilo doseglo vse, ki iščejo in ki so odprti za resnico.

Tudi sv. Pavel je to doživljal, a se je zavedal, da na svojem telesu nosi Jezusova znamenja. Jezus mu je ostajal blizu in mu dajal moč, da je v povezanosti z njim lahko izpolnil poslanstvo evangelija, ki mu je bilo zaupano. Zato, dragi Simon, bodi trdno zasidran v Njem, ki te je poklical in te pošilja, kajti samo tako boš lahko njegova priča v tem svetu in boš lahko kljuboval skušnjavam in težavam ter boš v sebi ohranjal plamen vere in poklicanosti.

V svojem poslanstvu se zavedaj tudi svoje krhkosti in ostani vsak trenutek odprt za Božje darove, da te bo lahko dosegla Božja moč. Naj te na poti duhovniškega služenja spremlja varstvo in priprošnja Device Marije, kraljice duhovnikov, in blaženega škofa Antona Martina Slomška!