Kot večina kristjanov sem tudi sama povezana z likom duhovnika že od krsta in kot upam, vse do pogreba. Poznam številne duhovnike: mlade, ki so me napolnili z evangeljskim veseljem in neverjetno drznostjo vere v časih, ko smo bili verni drugorazredni člani družbe. Srečala sem pa precej starejših in starih duhovnikov, a mnogi izmed njih kljub bremenu let nosijo v sebi toliko Božjega sočutja, modrosti in dobrote, da njihova bolezen in starost izgineta, ko vam z drhtečo roko podelijo blagoslov.

Poznam duhovnike redovnike, ki svoje posvečenje Bogu živijo sredi župnij, vrveža otrok ali po bolniških hodnikih in ob posteljah trpečih. Poznam duhovnike, ki so posebne originalne osebe in je dovolj, da jih enkrat vidite, pa jih nikoli več ne pozabite! Prav oni so enkraten dokaz, kako Bog gleda na ljudi drugače kot mi – Bog gleda v srce, mi pa to, kar vidimo z očmi.

V mesecu juniju, mesecu Srca Jezusovega, se posvečujejo novi duhovniki in vsako leto gledamo vse bolj prazno novomašniško stran v Družini, z le eno, dvema ali tremi fotografijami … Na strani jubilantov pa petdeset ali šestdeset …

Verniki znamo razpravljati o zelo pomembnih temah v naši Cerkvi! Kako strokovno obdelamo svoje župnike, potem škofe in vse, ki so jim blizu! Mnogi ne počno tega iz hudobije – čeprav je tudi te zadnji čas veliko. To delajo iz neizraženega strahu, da bomo kristjani prej ali slej ostali brez duhovnikov … A živeti krščansko vero brez duhovniške navzočnosti je skoraj nemogoče … Brez duhovnikov ne samo da ni svete maše in svete spovedi, brez njih ni središča župnijske skupnosti, okoli katere se vsi vrtimo kot nebesna telesa okrog Sonca.

Vedno znova me presune srečanje z mladimi fanti, ki se danes, tukaj med nami, odločijo za duhovniški poklic! Za poklic, kjer ne bodo delali kariere, kjer ne bo povečanja plače, kjer ne bo medijev in pohval, kjer jih namesto občudovanja pogosto spremlja zasmehovanje … A poklic duhovnika ni samo poklic – to je Božji klic, ki se prikrade v srce, se tam naseli in začne ustvarjati neverjetni čudež – Božje kraljestvo na zemlji. Zato vedno znova molimo za duhovnike, hodimo za njimi, si želimo, da je prav naš župnik najboljši in najbolj svet; zato nas vsaka ukinjena župnija boli, vsaka zaprta cerkev skeli kot živa rana … Duhovniki so osebe, po katerih se »priključimo« na Božjo milost, na Božjo navzočnost in bližino!

Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol – pravi slovenski pregovor. Duhovnike izmolimo, ko pa jih dobimo, skrbimo zanje in naredimo okrog njih »varnostno« območje svoje krščanske odgovornosti, da jih ne bi izgubili. Gospod, duhovnikov nam daj!

Članek je iz Božjega okolja, najbolj brane slovenske revije za krščansko duhovnost. Prelistajte novo številko: TUKAJ