»Kaj pa mi duhovniki, kristjani – kako uporabljamo družbena omrežja,« je bilo vprašanje, ki je skupino študentov predmeta o družbenih omrežjih na Fakulteti za družbene vede na Papeški univerzi Gregoriana vodilo v primerjalno analizo uporabe Facebooka med duhovniki. Analize so se lotili pod mentorskim vodstvom profesorja p. Petra Laha, pod drobnogled so vzeli duhovnike v osmih državah s štirih celin, tudi Slovenije.

Vodili sta jih dve ključni vprašanji:

• kako se duhovnik predstavi na Facebooku ter
• kaj »dela« v tem okolju.

Ugotovitve primerjalne analize so objavili v knjigi »Navigating Hyperspace. A Comparative Analysis of Priests’ Use of Facebook« (Krmarjenje po hiperprostoru: Primerjalna analiza uporabe Facebooka med duhovniki).

Pred pandemijo je Facebook uporabljalo malo duhovnikov, saj je uporabnost družbenih omrežij v pastorali omejena. Cilj Facebooka je namreč oglaševalske narave. Ko med pandemijo ni bilo druge, se je pastoralna dejavnost preselila na Facebook, YouTube, Zoom in druge pripomočke. A tako duhovniki kot verniki ugotavljajo, da to ne more biti nadomestek za srečanja in dejavnosti »v prostoru in času«, temveč zgolj koristno dopolnilo. (p. Peter Lah)

Najbolj množičen odziv na objave duhovnikov je minimalen – torej zgolj všečkanje vsebine. FOTO: Tatjana Splichal

Dva tipa »facebook duhovnika«

Glede na to, kako se predstavijo na Facebooku, je analiza odkrila dve skupini duhovnikov: 

• tisti, ki se predstavijo kot duhovniki, v obleki in z vsebinami, ki kažejo na njihov poklic ter 
• tisti, ki tega ne delajo in družbeno omrežje ne dojemajo in uporabljajo pretežno kot »delovno okolje«, ampak kot neformalno, prostočasno okolje.

»Teh dveh skupin ne prepoznamo samo po tem, da se duhovnik predstavi v kolarju in mašnem plašču, ampak tudi po tem, kaj objavljajo. Prvi poudarjajo 'cerkvene' vsebine, drugi govorijo o sebi in o vsem mogočem, vključno o političnih temah, ki se jih prvi praviloma ne dotikajo,« pojasnjuje p. Lah.

Skupino študentov, ki je analizirala uporabo Facebooka med duhovniki, je vodil p. Peter Lah. FOTO: Tatjana Splichal

Kraj razvedrila in družabnosti, ne pa cerkev

Zanimiv je tudi vpogled, kako se na objave duhovnikov odzivajo drugi uporabniki Facebooka. Najbolj množičen je minimalen odziv – torej zgolj všečkanje vsebine. To kaže, tako p. Lah, na nizko kakovost interakcije z vsebino - malo je komentarjev in malo posredovanj vsebin naprej.

»Facebook je prostor, kjer se človek pokaže (to hitro pripelje do narcizma in ekhibicionizma, kar je že drugo vprašanje) in kjer človek ploska oz. všečka. Ni prostor pogovora in poglobljene informacije. Te lastnosti so po mojem mnenju vzrok, da ga duhovniki ne uporabljajo za svoje delo. Raziskave mojih študentov, ki so preučevali obnašanje mladostnikov na spletu, pritrjujejo tej tezi: Facebook je tržnica, nakupovalni center, kraj razvedrila in družabnosti – ne pa cerkev ali šola.«

Ob tem p. Lah dodaja, da če želimo imeti digitalno, spletno cerkev, šolo ali državo, jo moramo sami zgraditi, da bo primerna za omenjene dejavnosti. Drugi tega za nas ne bodo storili.

Kako mediji lahko dopolnijo našo versko življenje

Profesor p . Lah poudarja, da vsako orodje, ki ga človek uporabi, ne samo spremeni našega sveta, ampak tudi nas. Tako uporaba informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij spreminja tudi posameznika in skupnost. In čeprav je zadeva še sveža, že lahko vidimo določene zametke sprememb, pravi.

Prvo je vprašanje »virtualne maše«, ki nas bo spremljalo tudi naprej. Sam se strinja s tistimi teologi, ki so že v začetku radijske in televizijske dobe pozvali k zadržanosti – radijski in televizijski prenos zakramenta ni mogoč. Lahko pa je v pomoč tistim, ki ne morejo priti v cerkev in na tak način posvetijo Gospodov dan in ostanejo povezani z občestvom.

»Če ustvarimo vtis, da ni bistvene razlike med obiskom maše v cerkvi in spremljanjem maše preko zaslona, potem smo sebi in drugim naredili medvedjo uslugo. Internet ne more nadomestiti domače cerkve.«

Internet ne more nadomestiti domače cerkve, meni p. Peter Lah. FOTO: Tatjana Splichal

Duhovnik, ki se ni ustavil zgolj pri prenosu maše

Drugo je vprašanje, kako lahko mediji dopolnijo našo versko izkušnjo in življenje. »Zanimiv in posnemanja vreden se mi zdi pristop duhovnika, ki se ni ustavil ob preprostem prenosu maše iz cerkve, ampak je v petek ljudi (preko posnetka) povabil k maši in kratko napovedal vsebino, v ponedeljek pa je objavil rezultat nagradnega vprašanja, s katerim je zaključil nedeljsko mašo. Z videokamero je vernike 'popeljal' v razne kotičke cerkve in po svetu, kamor bi sami ne mogli priti, s čimer je posnetke naredil privlačne in poučne. Mašo je zaključil z nagradnim vprašanjem, za katera so mu župljani kmalu ponudili zanimive nagrade. Ta duhovnik se je v času pandemije naučil novih pristopov, ki jih nadaljuje tudi potem, ko je kriza mimo.« 

Cerkev ne more biti le bežen odsev na ekranu

In tretji poudarek: digitalna, medijska komunikacija je vezana na osebo, ne na institucijo. To pomeni: »Pomemben je Janez, ne gospod župnik.« Profesor Lah ugotavlja, da bo med duhovniki na spletu bolj pritegnil tisti, ki je bolj živahen, privlačen, zanimiv in manj uraden.

»Tisti, ki smo manj živahni, privlačni ali zanimivi, lahko nekaj storimo za to, da se izboljšamo: naučimo se, kako govoriti v objektiv, kako uporabiti videokamero, kako osvetliti prostor in podobne veščine. Kljub temu pa se bo vedno našel nekdo, ki bo v tem bolj spreten kot mi. In prav je tako. Ta sobrat si bo naredil svoj prostor na internetu, kamor bodo prišli predvsem tisti ljudje, ki jih drugače ne bomo videli v naši cerkvi. Je pa prav, da se eni in drugi zavedamo, v čem je bistvo krščanske skupnosti, in si prizadevamo za to, da jo okrepimo. Kot pravi papež Frančišek: naša skupnost ni gnostična skupnost. Cerkev, ki je Kristusovo telo, ima meso in kosti. Ne more postati samo bežen odsev elektronov na zaslonu.«