Kaj imata skupnega gasilsko in ribiško društvo?

Minorit Andrej Sotler deluje v Podlehniku. V mladih letih je kot prostovoljni gasilec hodil tudi na intervencije. Eden od odhodov na intervencijo je bil prav poseben: »Ko sem prvič vozil gasilski avto, so se mi noge tako tresle, da sem komaj spravil avto iz garaže, ker sem bil tako poln adrenalina. Sčasoma sem se tega navadil.«

V vseh gasilskih društvih veliko pozornosti namenjajo vzgoji mladih gasilcev in gasilk in jim privzgajajo duha odprtosti za stiske bližnjega in zaznavo potreb, ki so širše od naših osebnih. (Branko Potočnik)

Iz gasilskih let so mu najbolj ostali v spominu tovarištvo z gasilskimi prijatelji, solidarnost, skrb drug za drugega in uigranost na tekmovanjih, ki je v veliko pomoč tudi na intervencijah. Prav tovarištvo, solidarnost in pomoč so pomembne vrednote, saj so osnovne vezi vsake skupnosti. Veščine in drže, ki jih je pridobil pri gasilcih, so Sotlerju v pomoč tudi kot duhovniku.

 Ob sprejemu novomašnika so Andreja Sotlerja pripeljali z gasilskim vozilom. FOTO: osebni arhiv

»Ob naravni nesreči so gasilci prvi na prizorišču in pomagajo. Pozornost in občutljivost sta mi ostali, za kar sem hvaležen in vesel. Skušam biti pozoren do vseh. Tudi kot duhovnik vidim, da ljudje večkrat kot pomoč potrebujejo nekoga, ki jim pride naproti in je z njimi. Pomagata tudi solidarnost in tovarištvo, da vidiš drugega. Tudi duhovniki smo nekakšno društvo. Lahko bi rekli, da je imel Jezus ribiško društvo, in tudi mi smo 'ribiško društvo'. Zato solidarnost in tovarištvo prideta prav tudi nam duhovnikom, kolikor se seveda za to trudimo.«

Ko sem prvič vozil gasilski avto, so se mi noge tako tresle, da sem komaj spravil avto iz garaže, ker sem bil tako poln adrenalina. Sčasoma sem se tega navadil. (Andrej Sotler)

Če je nekdo gasilec, je pripravljen na pomoč

Janez Avsenik je župnik na Igu. Z gasilci sodeluje že vrsto let. V vsaki župniji, v katero pride, se vključi v tamkajšnje gasilsko društvo, hodi na občne zbore, gasilcem se rad zahvali in priporoči. Ko je bil še župnik v Ratečah, je zagorelo v župnišču. V spodnjih prostorih so bile veroučne učilnice, v zgornjem nadstropju pa je stanovala starejša gospa. Ravno se je pripravljal na verouk, ko je izvedel, da nad njim gori.

»Otroci so čakali zunaj, nato pa kar naenkrat prišli noter in mi razlagali, da v zgornjem nadstropju gori. Najprej sem mislil, da se šalijo in bi me radi spravili iz učilnice, nato pa sem stopil ven in videl, da skozi zaprto okno uhaja dim.«

Ko je bil Janez Avsenik še župnik v Ratečah, je zagorelo v župnišču. FOTO: osebni arhiv

Otrokom je hitro naročil, naj kličejo svoje starše, ki so bili gasilci, sam pa je vzel gasilni aparat in odšel v stanovanje. »Bilo je toliko dima, da nisem videl niti meter pred seboj. Začel sem gasiti, bil sem v čisti temi. Ko se mi je zdelo, da sem pogasil, sem komaj našel izhod. Že čez deset minut so prispeli gasilci s pravo opremo in vse uredili, saj se je plamen spet vnel.«

Gasilci so prostovoljci, vedno pripravljeni pomagati. Ne le ob požarih. Nekje zmanjka vode, nekje zalije klet, drugi kličejo, ker so v nevarnosti njihovi hišni ljubljenčki. Če je nekdo gasilec, potem ima v sebi pripravljenost pomagati. (Janez Avsenik)

Do gasilcev čuti veliko spoštovanje in hvaležnost

»Gasilci so prostovoljci, vedno pripravljeni pomagati. Ne le ob požarih. Nekje zmanjka vode, nekje zalije klet, drugi kličejo, ker so v nevarnosti njihovi hišni ljubljenčki. Vsi pričakujemo, da se bodo gasilci vedno odzvali, ne glede na situacijo. In tudi res se! Obenem spodbujajo, da bi se na čim več krajih namestilo aparate za oživljanje. Izjemno je, koliko je pri njih na voljo pomoči. Pomoči smo deležni tudi v župniji, denimo ob procesijah in drugih praznovanjih. Če je nekdo gasilec, potem ima v sebi pripravljenost pomagati. O tem vse pove že gasilsko geslo: 'Na pomoč!'.«

Tudi kot duhovnik lahko postaneš gasilec 

Branko Potočnik je župnik v Župnijah Reteče in Škofja Loka – Suha. Gasilstvo že od otroštva nosi v srcu. Ko je bil star 9 let, je zagorelo v gozdu v bližini njegovega doma. Skupaj z odraslimi je šel pomagat, kar se mu je močno vtisnilo v spomin. Ker se je v otroštvu veliko ukvarjal s športom, se njegova želja, da bi bil tudi gasilec, ni mogla uresničiti.

Ko zdaj Branko Potočnik (v sredini) opravlja duhovniško službo v Retečah, še naprej sodeluje s tamkajšnjimi gasilci, kot pa pravi sam, zadnje čase ni več tako zelo aktiven, saj mora več časa nameniti pastoralnemu delu. FOTO: Tatjana Splichal

V Dolenji vasi, prvi župniji, v katero je prišel kot župnik, je začel sodelovati z gasilci in prišel na idejo, da bi to postal tudi sam. Takoj se je včlanil v društvo in nato naredil tudi izpite. Šel je pomagat na nekaj prizorišč požarov, med drugim je gorelo tudi župnišče. Ko zdaj opravlja duhovniško službo v Retečah, še naprej sodeluje s tamkajšnjimi gasilci, kot pa pravi sam, zadnje čase ni več tako zelo aktiven, saj mora več časa nameniti pastoralnemu delu.

Oktober je mesec požarne varnosti, zato želimo v tem mesecu izvesti še poseben poklon gasilcem, ki nesebično pomagajo ob vseh mogočih tegobah in nezgodah. V ta namen združujemo moči s spletnim portalom Aleteia. Vsak oktobrski teden si lahko na obeh spletnih platformah preberete po dve zgodbi z gasilcem ali gasilko v glavni vlogi. Vabimo vas torej k branju in se obenem zahvaljujemo gasilcem za vse trud in prizadevnost!

V čem je gasilstvo podobno krščanstvu?

»Gasilstvo se zelo povezuje s krščanstvom. Krščanstvo nas usmerja k pomoči bližnjemu, gasilci pa praktično pokažejo, kaj to pomeni. Kolikor poznam našo domovino, vidim, da so gasilci vedno zraven, kar koli se zgodi. Drugi pomemben vidik pa je vzgojno delo, ki ga opravljajo. V vseh gasilskih društvih veliko pozornosti namenjajo vzgoji mladih gasilcev in gasilk in jim privzgajajo duha odprtosti za stiske bližnjega in zaznavo potreb, ki so širše od naših osebnih.«