Duhovnik Miro Šlibar. FOTO: Tatjana Splichal.


Duhovnik Miro Šlibar še vedno deluje kot koordinator slovenske bolniške pastorale za bolnišnične duhovnike. Na pobudo nadškofa Alojzija Šuštarja je ob ustanovitvi prve Bolniške župnije leta 1985 s sodelavci začel obiskovati bolnike v osrednjih ljubljanskih bolnišnicah, Univerzitetnem kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu.

»Od leta 1985 pa vse do danes smo v 27 bolnišnicah zgradili 23 bolniških kapel. V njih se bolniki, svojci, zdravstveni delavci in drugi, kolikor dopuščajo možnosti, srečajo z Bogom pri bogoslužju. Sicer pa bolnike obišče duhovnik na oddelkih.«

Kako duhovniki pomagate bolnikom pri zdravljenju?

Duhovna oskrba vključuje pogovor, poslušanje bolnikovih bolezenskih težav in notranjih stisk. Bolniki se soočajo z novonastalo situacijo, ko se nekega dne znajdejo v bolnišnici zaradi bolezni, življenjske stiske ali nekega drugega trpljenja.

Dobro sodelovanje bolnika z zdravstvenimi delavci in duhovniki zelo pripomore k upanju na ozdravitev, ki ne pride čez noč, ampak po majhnih korakih. Veren človek pa ima še končno upanje: da je smrt prehod v večno življenje.

Kako se bolniki in svojci odzovejo na obisk duhovnika?

Večinoma so vsi zelo hvaležni. Mnogokrat me tudi kaj naučijo in duhovno obogatijo. Zahvale so osebne, telefonske ali pisne. Zanje vedno tudi molim.

Bolniki se sprašujejo, zakaj so zboleli: Zakaj se je to in to zgodilo meni, moji družini, mojemu otroku, saj sem vedno pošteno živel/a, moja družina je še nepreskrbljena? Koliko časa bom trpel/a, ali se bom pozdravil/a, ali je še upanje zame ali ne? Včasih zdravnik in duhovnik ne najdeva pravega zdravila ali odgovora na vsa vprašanja.


FOTO: Tatjana Splichal.

Bolniki na različne načine stopijo z nami v stik. Neki 33-letni očka se je sankal z otroki in utrpel težje poškodbe. Dolgo se je zdravil v UKC, kasneje pa je imel dolgotrajno rehabilitacijo. Z domačimi se je v času zdravljenja pogovarjal z balkona. Informatorka pa mu je prinašala vrečko s kakšnim priboljškom in čtivom za branje. Sam je zaprosil duhovnika za sv. obhajilo.

Duhovnika si želijo za pogovor tudi neverni. Tako je ob veliki osebni stiski po posredovanju druge osebe našel pot do duhovnika dobro situiran neporočen moški, star nad trideset let. Ob obiskih in pogovoru je odkril v sebi »rano« odnosa z neko osebo in jo je z duhovnikom želel »zdraviti«. Odpustiti je treba sebi, drugemu in Bogu, ne moremo pa pozabiti.

Kako je z obiski starejših bolnikov in bolnikov na infekcijskih oddelkih?

Danes opažam, da imajo bolniki in svojci preveč strahov, da bi poklicali duhovnika k starejšemu bolniku. Prilagajati se je treba trenutni situaciji epidemije.

Vendar je prav, da zares vzamemo besede, ki so zapisane na priložnostnem plakatu duhovne oskrbe starejših in bolnikov na domu, v bolnišnicah in domovih: Vsak bolnik v bolnišnici, ne glede na veroizpoved, ki želi prejeti zakramente – spoved, obhajilo, bolniško maziljenje, ali si želi pogovora z duhovnikom, lahko popolnoma svobodno izrazi željo medicinski sestri.

Klicev k bolnikom z virusom v bolnišnice je tudi sedaj veliko in običajno je zdravstveno osebje zelo razumevajoče. Seveda duhovnik spoštuje preventivne in zaščitne ukrepe in pomoč pri tovrstnih obiskih.

Zanimiv je primer, ko je bila okužena bolnica doma. Ker sin ni želel vznemirjati domačega župnika, je za nasvet poklical na škofijo. Oni pa so se posvetovali z duhovnikom, ki ima o tem veliko izkušenj iz bolnišnice. Ta duhovnik je prišel na dom, bil je presenečen, ker je sin bolnice sam poskrbel in v večjih trgovinah kupil vso potrebno zaščitno opremo.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (18/2021).

Preberite še:
- »Čeprav je v nebesih, je z nami«
- Ema Gortnar: »Jaz pa sem živa!«