Kako že pravi Gospod po preroku Jeremiju: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda« (Jer 17,5). Na ljudeh torej ne moremo oblikovati svoje duhovniške identitete, ker bomo prej ali slej razočarani, čeprav smo od njih izbrani in k njim poslani.

Rešitev za moje duhovništvo je samo v Božjem Srcu, v katerem obstaja neuničljivi temelj, ki ga noben vihar, razočaranje in neuspeh ne more uničiti. Le če imam posluh za skrivnost Boga, bom pravilno gledal na ljudi, ne glede na to, kakšni so, ker jih bom sprejemal z božjimi očmi.

Z Njim sem, ko se nanj popolnoma zanesem.

Biti pri Njem pomeni, da sem pri svojem Bogu s srcem, s svojim mišljenjem, čustvovanjem, s pravim razpoloženjem, z vso predanostjo in z vsemi svojimi sposobnostmi. Z Njim sem, ko se nanj popolnoma zanesem. Duhovnik, ki postane uradnik, upravnik, dober ekonom brez čuta za skrivnosti, ki jih vsak dan obhaja, zaide v nevarnost, da se bo oddaljil od Boga.

Moje duhovništvo je Božje delo

V duhovništvo se nisem silil in svoje odločitve nisem sprejel sam, ampak sem ponižno sprejel Božji klic, zato smem zaupati v Kristusovo moč in pomoč. Če z leti moja ljubezenska povezanost z Jezusom postaja vedno bolj zrela, moška, življenjska in trdna, postajam resnično svoboden, vesel in srečen. Za zagrenjenost zaradi različnih zunanjih vzrokov ni prostora v mojem srcu.

Čim večji posluh imam za skrivnost Boga, ki me je poklical, tem bolj osrečujoče in odrešujoče postaja moje duhovništvo.

Čim večji posluh imam za skrivnost Boga, ki me je poklical, ter za konkretne ljudi, h katerim sem poslan, tem bolj osrečujoče in odrešujoče postaja moje duhovništvo. S tem se nenehno posvečujem, zorim in spopolnjujem. Povezovati oboje, biti enovit in ne razklan, vedno blizu Boga in blizu ljudi, je umetnost, pa tudi naloga.

Nikoli nisem sam, ampak je vedno z mano On, ki me je poklical

Po meni in skupaj z menoj nastopa, oznanja in deluje. Nisem niti nad Božjim ljudstvom niti zunaj njega, temveč sredi ljudi, iz katerih sem izšel. Za ljudi in njihove duhovne potrebe sem odprt, poln razumevanja in spoštovanja do njihovega človeškega in krščanskega dostojanstva.

Ko pridem do te stopnje, da se božje bližine in dela za ljudi nikoli ne naveličam, se ne bom nikoli ustavil, ne bom postavljal pogojev, ampak se bom pustil voditi in oblikovati Božjemu duhu. Tako me bosta Kristusova bližina in pastoralno delo v celoti prekvasila in posvetila.

Z menoj so tudi sobratje

Z mašniškim posvečenjem sem stopil v zbor duhovnikov in sem z vsemi duhovniki v tesnem zakramentalnem bratstvu. To se lepo razodeva pri somaševanju. Spodbudno pa je, če se kaže tudi v medsebojni naklonjenosti in sodelovanju. Če ne maram duhovniške družbe in se je izogibam, postavljam v nevarnost svoje duhovništvo.

Duhovniške skupnosti si nisem izbral sam.

Duhovniške skupnosti si nisem izbral sam. Ko sem Gospodu odgovoril na klic, me je tudi pridružil zboru duhovnikov. Zato je duhovništvo temelj našega prijateljstva. To je tudi čudovita oblika pričevanja pred Božjim ljudstvom, če vidi, da smo radi skupaj, si zaupamo in si pomagamo. Tukaj velja omeniti tudi krepost gostoljubja, ki nam je tako potrebna. Saj poznamo tisto znano dejstvo: ljudje nam odpustijo razne napake, ne odpustijo pa nam, če smo skopuhi, trdosrčni in sebični.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (04/2023).