Katastrofa je privedla do dejavnega ekumenizma med kristjani, ki si prizadevajo za medsebojno pomoč, je pojasnil jezuit. Poleg povezovalnih odnosov med kristjani je dobil zagon tudi medverski dialog. Kristjani in muslimani molijo skupaj, muslimani pa se celo občasno udeležijo krščanskih bogoslužij.

Porušena stolnica v Iskenderunu. FOTO: AsiaNews

Župljani so izgubili svoj dom

Po navedbah p. Antuana so razmere na terenu še vedno izjemno dramatične. Številne hiše so poškodovane in praktično neprimerne za bivanje, saj se lahko kadar koli zrušijo. Še vedno se ponavljajo popotresni sunki, nekateri od njih so še vedno močni. Oskrba z nujnimi potrebščinami je zelo omejena. »Že teden dni se ne moremo umivati, ker ni vode. Za minimalno osebno higieno uporabljamo vlažne krpe,« je poročal duhovnik jezuit. Trenutno je na voljo elektrika in s tem tudi internet, ne pa tudi plin, ki je potreben za ogrevanje. Trenutno sončno vreme z dnevnimi temperaturami okoli 7 stopinj Celzija je blagoslov, toda ponoči je ljudem na ulicah, ki so ostali brez doma, izjemno težko.

Stolnica v Iskenderunu je pomembna referenčna točka za življenje in zgodovino tamkajšnjega krščanskega občestva.

Že med prvim potresom 6. februarja zjutraj se je katoliška stolnica v Iskenderunu, ki je bila blizu epicentra, popolnoma zrušila, pri čemer je ostala nepoškodovana le apsida s tabernakljem. Ko je nemudoma odšel v ruševine po Najsvetejši zakrament, so prišli župljani in jokali, da so izgubili svoj dom, je poročal p. Antuan. »Mislil sem, da govorijo o svojih hišah, v resnici pa so imeli v mislih stolnico, edino navzočnost latinske Cerkve v tem mestu in zato pomembni referenčni točki za življenje in zgodovino našega krščanskega občestva.«

Ljudje so izgubili vse. FOTO: Vatican Media

Zasilno bivališče v škofovskem dvorcu

Na srečo pa je škofovski dvorec poleg stolnice zaradi lesene strehe potres utrpel brez pretirane škode. V tamkajšnjo jedilnico se je zateklo okoli sto ljudi. »Tu ljudje spijo, jedo, tu obhajamo bogoslužja,« je poročal jezuit. V prvih dneh so porabili vse razpoložljive zaloge in pitno vodo, nato pa je španska mornarica dostavila pomoč - predvsem hrano, vodo in odeje. Poleg tega so za žrtve potresa pripravili približno tisoč obrokov na dan, pri čemer niso delali razlik med eno ali drugo veroizpovedjo, poleg Turkov pa so podpirali tudi begunce iz Sirije in drugih držav.

Tu živijo muslimani, ki prosijo, če se smejo udeležiti svete maše, ki molijo in čutijo Boga kot vir tolažbe.

Po besedah p. Antuana so velik del pomoči, ki je prispela v Iskenderun, poslali tudi v kraje, ki jih je potres še bolj prizadel, kot sta Antakya (Antiohija) in Mersin. Katoličani in pravoslavni, ki so ostali brez strehe nad glavo, so bili sprejeti tudi v župnišču v Mersinu, ki je bilo delno ohranjeno – »temu pravim ekumenizem«, je dejal duhovnik. Tragedija je povezala katoliške, armenske in pravoslavne kristjane. In: »Tu živijo muslimani, ki prosijo, če se smejo udeležiti svete maše, ki molijo in čutijo Boga kot vir tolažbe.«

Na splošno pa so razmere po mnenju vernikov »nadrealistične«: ljudje trenutno živijo »iz dneva v dan« in se soočajo z vsakdanjimi potrebami, ne da bi premišljevali o prihodnosti. Seveda bodo po končani prvi fazi potrebni dolgoročni projekti obnove. Zunanja pomoč je ključnega pomena, je dejal jezuit in dodal, da izrednih razmer verjetno ne bo konec še leto ali dve: »Zdaj in v prihodnosti potrebujemo nujno podporo iz tujine.« Sogovornik dodaja, da je treba nadaljevati sodelovanje med državami na področju pomoči, ki je bilo vzpostavljeno zaradi potresa.

Pretresljivi prizori s prizadetih območij. FOTO: Vatican Media

»Katastrofa« v antični Antiohiji

Apostolski vikar za Anatolijo, škof Paolo Bizzeti, je za francoski časnik La Croix povedal, da je 60 kilometrov južneje v mestu Antakya - starodavni Antiohiji - uničenje še večje. Bizzeti je dejal, da mesto, ki je bilo ustanovljeno okoli leta 300 pred našim štetjem in je bilo nekoč izhodišče za misijonarska potovanja apostolov Pavla in Barnabe po Sredozemlju ter kjer je bil pred odhodom v Rim škof tudi apostol Peter, doživlja »strahotno katastrofo«. Sedemdeset odstotkov mesta je bilo »zravnanih z zemljo«. Zgodovinski judovski četrti, kjer so živeli apostoli in kjer so se odvijale najpomembnejše zgodbe Nove zaveze, pa je potres po njegovih besedah v veliki meri prizanesel, tako kot ji je bilo prizanešeno že prej ob najhujših potresih v zgodovini mesta leta 115 in 528.

Med grško-pravoslavnimi in latinsko-katoliškimi verniki v Antiohiji živi močan ekumenizem.

V Antiohiji trenutno še vedno živi 60 katoliških družin, ki so v potresu izgubile številne sorodnike. Skupno število žrtev še ni znano. Dva duhovnika latinskega obreda sta potres preživela. V Antiohiji je tudi pet različnih patriarhatov, in sicer Antiohijska pravoslavna cerkev, Sirska pravoslavna cerkev, Grško-katoliška melkitska cerkev, Sirska katoliška cerkev in Maronitska cerkev, vendar nobena od njih nima sedeža v Antiohiji. Med grško-pravoslavnimi in latinsko-katoliškimi verniki živi močan ekumenizem, je še poročal škof Bizzeti.