Poti do duhovniškega poklica letošnjih novomašnikov so bile zelo raznolike. Nekateri so odločitev sprejeli že v srednji šoli, drugi med študijem, tretji so Gospodov klic začutili, ko so že opravljali službo. Različni so bili tudi načini in oblike priprave na duhovniško posvečenje.

Petra Kočevarja je pot vodila v Italijo na Južno Tirolsko. Tam je bil posvečen in tam bo kot duhovnik tudi deloval. V pogovoru nam je zaupal, kaj je bil vzrok za to odločitev.

Iz domačih krajev vas je življenjska pot vodila na Gimnazijo Želimlje, nato v Ljubljano na študij teologije, ki pa ste ga zaključili v Brixnu in nato še magistrirali v Innsbrucku. V Brixnu ste bili tudi posvečeni in tam tudi inkardinirani.

Vsekakor netipična pot. Kaj je botrovalo takšni poti oziroma odločitvi?

Po naravi sem raziskovalec – oseba, ki se veliko sprašuje in vedno pusti poti odprte. Tako se tudi glede kraja delovanja nisem hotel prehitro okleniti nekih ustaljenih okvirov, ampak sem se pustil voditi Bogu, kot se je pustil voditi Abram v biblični pripovedi. Ko sem s pomočjo družine ter številnih dobrih duhovnikov odkril duhovniški poklic, sem ta poklic in odnos z Bogom želel poglobiti in najti tudi sebi primeren način in kraj, kjer bom kot duhovnik lahko deloval. Tako sem se na Južnem Tirolskem našel. Posebnost te lokalne Cerkve je trud za dialog med različnimi jeziki in kulturami.

Cerkev je na Južnem Tirolskem v tem smislu veliko naprednejša od politike, saj je njena družbena vloga spodbujati sožitje in medsebojno povezanost. Nagovorila me je visoka kvaliteta študija v Brixnu, kjer poleg rednega študija ponudijo tudi teološke tečaje, ki se jih udeleži zelo veliko župnijskih sodelavk in sodelavcev. Zelo zgovoren je način, kako škofija vključuje laike, ki že prevzemajo vodstvo manjših župnij in vodijo nedeljska bogoslužja. Vse bolj se v ospredje postavlja krst, kot zakrament, ki vsakemu kristjanu podeli vlogo pričevanja za vero. Posledično je tudi neposvečenim osebam, moškim in ženskam, omogočeno prevzemanje pomembnejših funkcij po župnijah.

Pred diakonskim posvečenjem so me voditelji izobrazbe Markus Moling, Michele Tomasi in p. Gerwin Komma postavili pred odločitev: Slovenija ali Tirolska? Poleg že naštetih dejavnikov so bila navsezadnje odločilna dobra prijateljstva in tako sem ostal na Tirolskem.

Kdaj in kako ste se dokončno odločili za duhovniški poklic? Kateri ljudje ali dogodki so bili pri tem pomembni?

Za duhovniški poklic sem se dokončno odločil v zadnjih letih bogoslovju v Brixnu. Ponotranjil sem, da lahko na ljubeznivo radodarnost Boga do mene grešnika odgovorim s popolno podaritvijo Bogu. Ta popolna podaritev se izraža v ljubezni do vseh ljudi. Pomembni so bili vsakdanji dogodki, kako so se razvijali v odnosu s prijatelji in ljudmi, ki so me spremljali na moji življenjski poti.

Posebej mi ostaja v spominu konflikt z redovnico Ruth, ki pomaga v bogoslovju. Spomnim se, kako sem s solzami v očeh odšel do nje in se ji opravičil za nekorektne besede, ki sem jih izrekel. Pri salezijancih me je spremljal duhovnik Klemen Balažič in v Brixnu p. Gerwin Komma SJ, za kar sem njima izredno hvaležen.


Družinska slika na Colle Don Bosco ob prvih redovnih zaobljubah

Kako je na odločitev vplivalo vaše družinsko okolje?

Družina je bil kraj mojega prvega stika z Bogom. Starši, sestre in brata ter ostali sorodniki so bili za duhovniški poklic odprti in so me pri moji odločitvi tudi vedno zelo podpirali. V družini sem se naučil in ponotranjil, da se delo, molitev in praznovanje prepletajo med seboj. Največji zgled za krščansko življenje je bila zame pokojna mami Marija, saj je znala ljubeznivo posredovati red in dobroto. Nikoli ne bom pozabil njenih besed, ko je govorila o ljubezni do vseh, zlasti do ljudi, ki so drugačne vere ali narodnosti.

V bogoslovju v Brixnu se lahko bogoslovec sam odloči, ali bo nosil kolar. Vi ste se odločili, da ga ne boste nosili. Kaj je razlog za takšno odločitev?

Brixenško bogoslovje ne pozna talarja in ne pozna tako imenovane preobleke. Talar je na Tirolskem ministrantska obleka in tako ga uporabljajo tudi bogoslovci izključno pri sveti maši, ko služijo pri oltarju. Vsak bogoslovec ima popolnoma svojo pot. Tako sem se jaz pod duhovnim vodstvom odločil, da tudi ne bom nosil duhovniške srajce – kolarja.

Zase sem spoznal, da v družbi, kjer delujem kot duhovnik, kolar pri srečevanju z ljudmi avtomatično zgradi različne blokade. Ljudje se odprejo za pričevanje o Božji ljubezni, če imajo občutek, da jih nekdo vzame resno in jim prisluhne kot prijatelj. Ne obleka, ampak srce naredi človeka.

Kako sicer doživljate razliko med verskim življenjem v Sloveniji in Italiji, oziroma Južni Tirolski?

Večina tirolskih župnij je zelo povezana z versko-tradicionalnimi običaji, kot so procesije in kurjenje kresov po gorah za Srce Jezusovo. Več imajo krščanskih praznikov, ki so hkrati dela prosti dnevi, npr. binkonštni ponedeljek in sveti trije kralji. Zaznati je močno povezanost med verskim in družbenim življenjem nasploh. Politični predstavniki se pomembnejših cerkvenih dogodkov redno udeležijo, čeprav niso vsi prepričani kristjani. Ko je recimo občina Toblach iskala stanovanja za begunce, je to objavila v župnijskem listu.

Na sodelovanje za skupno dobro vpliva tudi religijski pouk v šoli. Ta pouk izvajajo izključno laiki, ki jih delegira škofijski ordinariat, potem ko so opravili petletni magistrski študij religijske pedagogike. Čeprav je Cerkev v družbi zelo priznana, pa vseeno skoraj ni družin, ki bi gojile skupno molitev.


Novomašnika: Michael Lezuo in Peter Kočevar

Ali načrtujete, da se boste vrnili v Slovenijo?

Naučil sem se, naj nikoli ne rečem „nikoli“. Božjemu klicu in vodstvu bom zaupal in sledil tudi naprej. To pomeni, da puščam vse poti odprte.

Za novomašno geslo ste si izbrali misel papeža Frančiška Iskati skupno blaginjo, ki zares vključuje vse. Kako želite to geslo „prevesti“ v življenje?

Izbrano geslo se trudim živeti. Na Južnem Tirolskem se srečujejo različne kulture in jeziki, v sedanjem času pa postajajo del družbe tudi priseljenci in ljudje, ki bežijo pred vojno. Prav tako imamo tudi znotraj Cerkve ljudje različna lastna mnenja. Lastna mnenja nas delajo posebne, drugačne, edinstvene, neponovljive in vsi smo Božji otroci.

Prepričan sem, da mi po vsakem človeku govori Bog, le poslušati in razumeti ga moram z vsem spoštovanjem do njegove individualnosti. Življenje v taki skupnosti ljudi je pravi blagoslov. Dovolite mi, da v zaključku izrazim hvaležnost moji družini, sožupljanom, prijateljem, sorodnikom in številnim duhovnikom! Zahvaljujem se za izkazano ljubezen, podporo in tudi kritiko. Tako mi je bilo omogočeno, da sem v življenju že veliko izkusil in se tudi veliko naučil. Prosim vas za podporo z molitvijo in dobrimi mislimi!

G. Peter Kočevar, hvala za pogovor in veliko Božjega blagoslova na vaši poti.

Foto: zasebni arhiv

Intervju najdete tudi v novi Družini, kjer si lahko preberete, kakšne besede so novomašnikom namenili škofje.

Opravičilo

V letošnji novomašni prilogi Družine je v procesu obdelave in oblikovanja fotografij novomašnikov prišlo do neljube napake. V želji po tradicionalno enotni in celostni zunanji podobi fotografij je bila pri fotografiji g. Petra Kočevarja brez njegovega soglasja narejena fotomontaža z dodatkom kolarja. To je bilo torej v nasprotju z voljo g. Kočevarja.

Za storjeno napako se Petru Kočevarju iskreno opravičujemo in prilagamo njegovo originalno fotografijo. Na spletnem portalu smo napako že odpravili.

Boštjan Debevec, odgovorni urednik