Pred dvema letoma je zbolel za rakom na želodcu, ki ga nima več. Ne raka ne želodca. V intervjuju, ki je bil že pred časom objavljen na spletni strani Aleteia Slovenija, je pojasnil, kako je doživel ta svojevrstni veliki petek svojega življenja. Njegova zgodba nagovarja vse dni v letu, ne le v postnem času. 

Po čem ste si še posebej zapomnili letošnji postni čas?

Odločil sem se, da bom vsak dan posnel duhovno misel za na YouTube. Da vsak dan napišeš, posnameš, urediš in objaviš, se je izkazalo za kar velik izziv. Pri tem sem imel dve želji. Hotel sem približati določene stvari naše vere ljudem, ki se z njo ne srečujejo ravno vsak dan. Tistim, ki nimajo radi dolgih »litanij«. Kaj zanimivega, hudomušnega.

Na koncu sem ugotovil, da so to poslušali števili naši župljani, ker je bilo kratko. Poslušali so lahko v avtu ali na sprehodu, kar mi je pred kratkim pripovedovala neka gospa. Od pepelnice do cvetne nedelje se je zvrstilo 40 posnetkov. Nekaj sem jih dodal še v velikem tednu.

Slišali smo, da ste bili tudi bolni. Je bil to za vas svojevrstni križev pot?

Leta 2018 sem zbolel za obliko raka na želodcu. Ko gledam v retrospektivi, vidim, da je bila to preizkušnja moje vere. Vedno ko se ti kaj takšnega zgodi, se ti zastavi življenjsko vprašanje: kaj zdaj? Boš obupal? Padel v depresijo?

Moj odziv je bil, da sem živel naprej povsem normalno, brez kakršnegakoli vznemirjenja. Z izjemo peščice najbližjih tega ni vedel nihče, vse dokler nisem prišel do točke za operacijo in je bilo treba povedati ljudem. Nisem imel potrebe, da bi me drugi tolažili. Nisem bil na tleh kot nekateri. Bolezen sem sprejel kot nekaj naravnega. Morda celo bolj kot izziv, ne pa nesrečo.

Kaj vas je pripeljalo do takšnega pogleda?

Ko gledam nazaj, je bilo to zato, ker sem verjel v stvarnost življenja. Ob tem sem navajen živeti z boleznimi. Od prvega leta starosti imam astmo, diabetes pa že vrsto let. Nisem več v fazi, ko bi mislil, da sem Superman, da vse zmorem. Vidim življenjske omejitve, obenem pa me bodri vera v večno življenje.

Zdravniki, vi povejte svoje, jaz pa, kolikor je mogoče, delam in živim naprej. Moja glavna želja je bila, da se vrnem nazaj k svojemu poslanstvu. To mi je uspelo. Da, zgodil se je veliki petek. A ne toliko v smislu križevega pota, ampak vstajenjskega sporočila. Da sem le dojel, da imam neko vero.

No, ampak ta verjetno že prej ni bila šibka. Jo morate tudi duhovniki preverjati?

Če si iskren, se moraš vedno znova vprašati, kakšno vero imaš. To je vseživljenjsko delo. Zaradi katerih stvari bi lahko tvoja vera padla? Ob dogodku, kot je bolezen, lahko vero preveriš.

Za duhovnika se avtomatično predvideva, da ima vero, ampak to ni avtomatično. Tudi duhovniki se borimo, raziskujemo svoje globine, preverjamo odnos z Bogom, ga poglabljamo ali pa tudi ne. FOTO: Osebni arhiv.

Sam se vselej sprašujem, kje sem. Ko pride trenutek trpljenja, preizkušnje, izziva na kateremkoli področju življenja, lahko potrdiš tudi svojo vero. To je največ, kar mi je prinesla bolezen.

Na svoje življenje ste kljub težavam sposobni pogledati tudi na humoren način. Kako to?

To je čista resnica! Telesno se počutim bolje kot prej. Paziti pa moram, kaj, koliko in kdaj lahko pojem. Nekateri imajo alergije, drugi se odločajo za veganstvo ali kak drug način življenja. Tako je.

Popolnega sveta ni, ne moreš dobiti vsega, kar hočeš. Tudi to je eden od naukov.

Zdravnika sem vprašal, kaj lahko jem. Odvrnil mi je, da vse, kar mi bo »pasalo«. Zelo modro! Telo ti že samo pove, kaj je to. Moraš biti le toliko samodiscipliniran, da tistega, česar telo ne prenaša, ne ješ, četudi si morda želiš. Včasih sem imel rad pohano meso, zdaj ga praktično ne jem več. Mesa nasploh jem za polovico manj kot prej. Iz mesojedca sem postal bolj rastlinojedec.

Vrniva se spet k spletu. Dejavnost oznanjevanja tam, kjer ljudje so, torej tudi na spletu, ste vzeli zelo zares. Maše, razlage, nagovori, kvizi in druge vsebine polnijo župnijski profil na YouTubu. Seveda je klasična skupnost bistveno bolj pristna kot virtualna, ampak vseeno: kakšne odzive dobivate od ljudi?

Zelo pozitivne. Še zlasti me veselijo odzivi otrok na kvize. Še vedno pa opažam, da težko pridemo do tiste množice ljudi, ki je do vere še vedno relativno brezbrižna. Pred časom sem objavil webinar z naslovom 82 odstotkov.

Obstajal naj bi mali krog aktivnih kristjanov, nekje 7 odstotkov, večina pa je bolj formalnih kristjanov, v resnici pa jih ni. Okrog 11 odstotkov ljudi pa naj bi že odšlo iz Cerkve. S kratkimi postnimi videi sem želel nagovoriti vsaj nekaj ljudi iz te večinske množice.