Tone Krnc se je rodil 30. novembra 1937 na Vederini (župnija Šentrupert na Dolenjskem). Prve redov­ne zaobljube v salezijanski družbi je izpovedal 16. avgusta 1962 na Reki, večne pa 8. januarja 1966. V duhovnika je bil posvečen 29. ju­nija 1969, novo mašo pa je daro­val 6. julija 1969 v Šentrupertu na Dolenjskem. Dolga leta je deloval v župniji Paški Kozjak nad Velenjem.

Da sem duhovnik je ne samo čisti Božji dar, ampak dokaz Božje zvestobe

Če za koga, to velja najprej zame, da je to, da sem duhovnik, ne samo čisti Božji dar, ampak dokaz Božje zvestobe. Namreč, da me je pri krstu sprejel za svojega otroka. Dokaz, da Bog ne poskuša: »Bom videl kaj bo iz tega ratalo.«

Vidim, da Bog vzame zakramente tako popolnoma res, kot, recimo, zadnjo večerjo. Pa tudi iz svoje izkušnje vidim, da se Bog tako kmalu ne naveliča vabiti in klicati tja, kjer nas želi imeti. Mar se to ni dovolj očitno izkazalo na celotni življenjski poti Franca Špeliča?

Božji klic je bil pri meni morda drugačen, kot je pri drugih

Ta Božji klic je bil pri meni morda edino drugačen, kot je pri drugih, v tem, da nisem, ne vem, ali hotel ali smel, ali pa celo nisem znal Bogu reči preveč samozavestnega Ne. Ne, Te ne bom poslušal, niti ubogal. Ker pa me je Bog le uspel, na svoj nerazumljiv način, usmeriti na »človeka«, to je na predstojnika, da sem v njegovem odgovoru videl Božji odgovor, to je Božjo voljo, si resnično nisem nikoli zastavljal vprašanja, kaj je duhovništvo, kaj je redovništvo, kakšen je moj življenjski cilj.

Odgovor na taka morebitna vprašanja je vsaj skrito podan v moji knjigi Vse zate in s teboj, zvesti Bog (letos jo je izdala založba Salve), takoj od osme strani naprej.

Skoraj čutno me je sam Bog prijel za roko in me vodil korak za korakom

Božji pogovor (prepir) z njim, opisal sem ga v knjigi, je bil, tako iz Božje strani, kot tudi iz moje, resnično drugi krst. Jaz sem sprejel njega, da je on mogel ponovno sprejeti mene. In kaj naj potem jaz, sam od sebe, iščem?

Kaj je smisel mojega življenja? Ali, kaj je duhovništvo, ko me je pa skoraj čutno sam Bog prijel za roko in me vodil korak za korakom točno tja, »kamor sem sam hotel priti ...«

Kaj mi pomeni duhovništvo?

Kaj naj torej zdaj, po petdesetih letih duhovništva in po šestdesetih letih življenja pri salezijancih, odgovorim na vprašanje Kaj mi pomeni duhovništvo?

Resnično, čisti, nezasluženi Božji dar, da bi, zdaj in tukaj oznanjal ter posredoval o velikih Božjih delih. O delih Božje ljubezni in zvestobe. O Odgovorih, ki jih On daje: Čemu smo na Svetu? O grehu, O odrešenju, O Veselem oznanilu ... Vse tisto, za kar je prišel na Svet Kristus, Odrešenik, kot je ohranjeno v evangelijih. To, čemur je sam dajal absolutno prednost: Bog je Svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil.

To je Njegova slika, Njegova ikona. Vse drugo v Svetem pismu je bolj ali manj le okvir, razlaga, uvodi te osnovne Božje zamisli o stvarstvu, človeku in odrešenju. In le to, in predvsem to je bistveno poslanstvo Jezusovega duhovništva.

Torej tudi mojega. In jaz vsaj, vsaj zadnja leta, prav to odkrivam v vsej globini in resničnosti. Pa čeprav sem že peto leto v domu, se pravi neaktiven, želim biti prav v tem poslanstvu kot duhovnik še aktiven, seveda v okoliščinah, v katerih mi bo moj Učitelj in zvesti brat morda še kaj zaupal.

Od tu izvira moja Vse zate in s teboj, zvesti Bog.

Kaj bi, kot star in v življenju preizkušen mož svetoval mladim?

To, kar jim je svetoval že pokojni papež. Ne bojte se Kristusa, ker samo On kot človek, pa tudi pravi Bog, nas pravilno ljubi, nesebično, brez lastnih računov, kar je pokazal tudi na njem, samo iz čiste zvestobe in dobrote.

Ne bojte se Resnice, ker samo Resnica vas bo naredila svobodne. Ker Kristus je Resnica, je vse, kar reče, dela in svetuje res resnica, ki nas osvobaja sužnosti neresnice, to je laži in greha.

Ne bojte se Božje ljubezni. Saj vendar vsak tako strastno išče že zemeljsko ljubezen, čeprav vemo, kako je nestanovitna. Mislim, da je pametno verjeti Njemu, ki zagotavlja: »Z večno ljubeznijo sem te ljubil.« in »Od začetka, preden je bil Svet, sem mislil nate.«

Ne bojte se Cerkve. Zakramente, po katerih je Kristus z nami »do konca Sveta«, po Božji volji podeljuje samo Cerkev. Ker, kdor uživa ta Kruh, ki prihaja iz nebes, bo živel vekomaj. Samo duhovnikom je dana oblast: »Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni.«

Pa tudi, Odrešenik predvsem po duhovništvu Cerkve deli Svetu sadove svojega odrešenja. Edino Cerkev je edina varuhinja in delivka (na zemlji) teh darov Božje ljubezni in usmiljenja.