Spomini letošnjega zlatomašnika salezijanca Toneta Ciglarja (odlomek, več v priponki).

V štirih razredih nižje gimnazije sem hodil v Gimnazijo v Črensovce

Doma smo redno molili vsak dan, nobene nedelje in praznika ni bilo brez maše; ko je bilo mogoče, tudi čez teden. Ministrant nisem bil, ker je do Črensovec bilo daleč. Zanimiv je bil verouk do leta 1952, ko sicer ni bil šolski predmet, smo ga pa imeli v šoli, tudi križ na steni, kamor je prihajal kaplan.

V štirih razredih nižje gimnazije smo imeli mi z Bistric, ker smo hodili v Gimnazijo v Črensovce, verouk le dvakrat, trikrat pred birmo; župnik in kaplan se nista mogla sporazumeti, kateremu pripadamo. Teh osem let sem imel pouk v kar sedmih različnih stavbah, dve ob njih sta bili dotrajani nekdanji madžarski šoli, tri so bile zadružni domovi, brez ometa zunaj in znotraj ...

Iz kašč so pometli tudi zadnje zrno, da ni ostalo nič za setev in ne za kruh

Nepozabno so mi v spominu, kako so nove oblasti rubile po vasi, ker ljudje niso mogli oddati predpisanega po nekih standardih, ki so jih izmislili. Iz kašč so pometli tudi zadnje zrno, da ni ostalo nič za setev in ne za kruh. Kolo je bila velika dobrina, zato je kolo imelo registrsko tablico in prometno dovoljenje.

Za nižjo gimnazijo sem se »odločil«, ker me je tja vpisal učitelj ob koncu četrtega razreda. Obiskovati gimnazijo je pomenilo, da bo treba nadaljevati z višjo gimnazijo. Nisem kaj veliko sanjal o tem, kaj bom. Doma sem delal, kar mi je bilo naloženo, se veliko družil z vaško tovarišijo, klatili smo sadje, kjer je pač bilo, radi lovili ribe, čeprav je bilo prepovedano. Nabiral sem razna zelišča, ki so jih odkupovali, da sem imel za novo srajco. V ta namen sem hodil tudi ob prostih dnevih doma na Štajer h kmetom delat, da sem kaj zaslužil.

V šoli so nas izpraševali, če kdo namerava za duhovnika

Oče in mama sta mi pripovedovala neverjetne zgodbe, ki sta jih bila deležna v Veržeju pri salezijancih, kamor sta zahajala občasno ob nedeljah. Na podstrešju je bilo tudi nekaj številk Salezijanskega vestnika, v katerih so bile čudovite podobe misijonarjev. Tako se mi je včasih ob novih mašah v naši župniji prikradla misel na duhovništvo.

V šoli so nas na vse mogoče načine izpraševali, da bi zvedeli, če kdo namerava za duhovnika. Niso odkrili nobenega; ob koncu četrtega razreda pa smo se odločili štirje fantje za duhovnika in eno dekle za redovnico.

Ko sem čakal na odgovor iz Ljubljane, sem začel dvomiti

Ob novi maši v župniji leta 1957 pa me je stisnilo pri srcu: tudi jaz bi šel v semenišče. Ob odločitvi za salezijance je bilo kar nekaj neprijetnih stvari. Ko sem čakal na odgovor iz Ljubljane, sem začel dvomiti.

Trdno sem sklenil, da bom počakal poštarja, da jaz dobim v roke odgovor in domačin pač povem, da nisem sprejet. Pa me je mama poslala v trgovino; ko sem se vrnil, so mi navdušeno pripovedovali, da sem sprejet. Če je tako, pa je treba iti. Vidite, koliko let je od takrat, toda dvoma o poklicu ni bilo nikdar več.

Šok ob prihodu v Zadar pred semenišče

V semenišče je bilo treba drugam, v tujino, kajti v Sloveniji ni bilo nobenega malega semenišča. Tako smo se porazgubili po raznih krajih na Hrvaškem ali tudi drugje. Prekmurje, Mura, rodovitna polja, zelenje, potem pa Dalmacija. Šok ob prihodu v Zadar pred semenišče: »Če tukaj zdržim en teden, potem bom tudi vse življenje!« Tudi vsi drugi šoki so se razblinili ...

Več v priponki.

Jubilanti, Tone Ciglar, 2019.doc