Vsako sredo od 25. septembra ste lahko prebrali pričevanja Antona Dobrovoljca, Antona Štekla, Bogdana Berceta, Franca Raspora, Jožeta Krašovca, Milana Kšela, Nikolaja Štolcarja, Toneta Ciglarja in Toneta Krnca.

Spomini letošnjega zlatomašnika p. Viktorja Papeža

Kazalec na tehnici se je prevesil k duhovniškemu

Rodil sem se 20. maja 1943 v Nazarjah v družini, ki se je preživljala z delom na srednje veliki kmetiji. V družini nas je bilo pet otrok. Dvoletna sestrica Pavlica je umrla med vojno zaradi pljučnice. Očetova sestra Marija pa je vstopila k šolskim sestram z imenom s. Eva. Starejši brat Jože je bil frančiškan p. Matej in je umrl pred tremi leti.

Osnovno šolo sem obiskoval v Nazarjah, nižjo gimnazijo pa v Mozirju. Z učenjem nisem imel težav, bolj mi je primanjkovalo časa, saj je bilo na kmetiji veliko dela. Za šolo sem se pripravljal zgodaj zjutraj in pa med potjo v šolo. Ker me je veselilo pedagoško delo, mi je profesorica sama brez mojega soglasja vse uredila, da se vpišem na učiteljišče v Celju. Problem je rešil ravnatelj, ki mi je rekel: pojdi kamor sam želiš in ne poslušaj drugih.

Ko sem dal na »tehtnico« pedagoški poklic, ki me je veselil in duhovniški poklic, do katerega sem čutil neko posebno spoštovanje in morda celo nekoliko strahu, se je kazalec na tehnici prevesil k duhovniškemu. Razmišljal sem takole: če bom duhovnik bom tudi pedagog veroučitelj, če pa bom pedagog, bom samo učitelj.

Poskusi, če bo šlo, žlica in grablje te bodo še vedno čakale

Julija 1959 sem vstopil k frančiškanom v Novem mestu in poleg krstnega imena Janez (Janko) dobil redovno ime br. Viktor. Za sprejem sem seveda potreboval soglasje in podpis staršev. Bil sem prepričan, da pri mami ne bo problema, pri očetu pa se lahko zatakne. Pa je bilo drugače. Mama mi je rekla, da bo podpisala, ko bo videla očetov podpis, kar je zadevo premaknilo za nekaj časa.

Ko je oče nekega junijskega jutra kosil travo na travniku, sem mu nesel zajtrk, v žepu pa sem imel listič s prošnjo in majhen svinčnik. Ko je oče pojedel, sem mu ponudil listič in ga prosil, naj ga podpiše. Vzel je listič, z resnobo na obrazu bral, kar je bilo napisano, potem pa mi je mirno rekel tele besede, ki jih nisem nikoli pozabil in ki odražajo zdravo »kmečko pamet« in spoštovanje moje želje. Rekel mi je: »Dovolj si star (imel sem 17 let) in veš kaj delaš; poskusi, če bo šlo bo, če ne, pa pridi domov, žlica in grablje te bodo še vedno čakale.«

Očetovemu podpisu je sledil v solzah tudi mamin in tako se je odprla moja pot v prihodnost. V našem samostanu v Novem mestu sem končal noviciat (leto preizkušnje) in 29. julija 1960 naredil prve redovne zaobljube.

Po maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani

V Ljubljani sem v letih 1960–1964 obiskoval V. državno gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano in maturiral iz geologije, ki me je vedno zanimala. Za geologijo me je navdušila knjiga našega patra prof. Janeza Žurga: Življenje in smrt kamnov. Pri maturi mi je ravnatelj rekel: pa glej, da boš gradil lepe cerkve, kar se do sedaj še ni zgodilo.

Po maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Profesorji so bili vsi duhovniki in so se trudili, da bi nas intelektualno in duhovno pripravili na naše duhovniško poslanstvo in delovanje.

Več v priponki.

Jubilanti, Viktor Papež, 2019.doc