Spomini letošnjega zlatomašnika Nikolaja Štolcarja (odlomek, več v priponki).

Po krajšem premisleku sem študiju strojništva dal slovo

Ker me je zelo zanimala tehnika, sem se po maturi vpisal na Fakulteto za strojništvo. V času študija sem živel v Ljubljani. Tu sem ob nedeljah zahajal v stolnico k maši in zelo rad poslušal pridige kanonika Šimenca.

Tudi sicer sem se začel zanimati za verska vprašanja in se občasno udeležil študentskega verouka v stolnem župnišču ali pri frančiškanih. Zelo me je pritegnilo branje Svetega pisma stare zaveze. Občudoval sem očake in preroke, kako so se spontano pogovarjali z Bogom in navdušil me je njihov osebni odnos do Boga.

Vedno bolj razločno sem čutil privlačnost do duhovniškega poklica. Po krajšem premisleku sem študiju strojništva dal slovo in se vpisal na Teološko fakulteto ter bil sprejet v ljubljansko semenišče.

Ves čas smo čutili, kako smo bili nadzirani in da so nas hoteli »prevzgojiti«

Ker tokrat na občinskem vojnem odseku nisem oddal frekventacijskega potrdila za odložitev vojaškega roka, so me klicali na imenovani odsek. Na vprašanje, zakaj nisem oddal potrdila, sem odgovoril, da sem se pač vpisal na Teološko fakulteto (ki je bila takrat še ločena od Univerze v Ljubljani).

Referent na odseku v Radovljici se je zelo razburil in zavpil: »Kdo te je napotil v ta študij? Ne veš, da čez dvajset let ne bo več nobene religije?« Nato mi je ponujal študij sociologije. Ker so tisto jesen vsi naborniki že odšli na služenje vojaškega roka, sem eno študijsko leto prebil v Ljubljani, nato pa so me naslednjo jesen vpoklicali k »vojakom«.

Poslali so me v Prizren na Kosovo oziroma v Metohijo, v tako imenovani kazenski bataljon, kjer so bili še drugi bogoslovci iz raznih krajev nekdanje Jugoslavije. Ves čas smo čutili, kako smo bili nadzirani in da so nas hoteli »prevzgojiti«.

Na življenje v semenišču imam lepe spomine

Po vrnitvi sem nadaljeval študij na Teološki fakulteti in vzgojo v semenišču. Na življenje v semenišču imam zelo lepe spomine. Bilo je zelo živahno, saj nas je bilo okrog dvesto mladih fantov. Sošolci, ki so prišli iz Malega semenišča v Vipavi, so bili dobri pevci, zato je bilo veliko petja.

V tistih letih so bile dokaj mrzle in snežene zime. Moja smučarska žilica mi ni dala miru in v Ljubljano sem prinesel smuči ter ob popoldanskih odmorih smučal na Ljubljanskem gradu. Kmalu so me posnemali še drugi in me prosili, da jih naučim nekaj smučarskih veščin. Tako smo imeli pravcato malo šolo smučanja.

Tik pred posvečenjem sem moral na orožne vaje

Ob koncu petletnega študija teologije sem bil v letu 1969 posvečen v duhovnika. Toda ni šlo vse gladko. Lokalnim komunističnim oblastnikom na Bledu se je zdelo, da sem bil potreben še malce vzgoje, kajti tik pred posvečenjem so mi poslali »Poziv na orožne vaje«. Ker so bile priprave na novo mašo v polnem teku in tudi novomašne podobice tiskane z datumom, 6. julij 1969, smo bili v nemajhni zadregi, kaj storiti.

V upanju, da bi se dalo kaj spremeniti, sva z mamo odšla k nadškofu dr. Jožefu Pogačniku, da bi pri takratnih oblasteh posredoval za umik »poziva«. Pa je samo zamahnil z roko in dejal: »Veste kaj? Če je več težav, bo tudi več žegna!« In smo se poslovili.

Tako sem se sredi duhovnih vaj odpeljal v Tolmin v kasarno in zvečer smo že nastopili celonočni pohod preko Mosta na Soči in Čepovana tja na primorsko stran do Otlice in Predmeje. Ta čas so bili seveda vsi moji sobogoslovci na praznik sv. Petra in Pavla posvečeni v duhovnike.

Po vrnitvi z orožnih vaj mi je nadškof dr. Jožef Pogačnik v soboto, 12. julija, v kapeli nadškofije podelil mašniško posvečenje, naslednji dan, 13. julija 1969, pa sem na domačem Bledu obhajal slovesnost nove maše.

38 let sem bil župnik v Gorjah pri Bledu

Po posvečenju sem še eno leto študiral bogoslovne predmete in bil hkrati nastavljen za nedeljskega kaplana v župniji Ljubljana – Koseze pri župniku Jožetu Bertonclju.

Od leta 1970 do 1974 sem bil kaplan v župniji Ljubljana – Sv. Peter, nato pa 38 let župnik v Gorjah pri Bledu. Od leta 2012 sem župnik v Zgornjem Tuhinju in soupravitelj župnij Špitalič in Motnik.

Več v priponki.

Jubilanti, Nikolaj Štolcar, Zgornji Tuhinj, zlatomašnik, 2019.doc