Spomini letošnjega zlatomašnika Milana Kšela (odlomek, več v priponki).

Spremljala me je karakteristika »popolnoma apolitičen tip«

Septembra 1951 sem vstopil v prvi razred osnovne šole v Ljutomer in jo obiskoval štiri leta. V razredu nas je bilo 32. Vsa leta smo imeli dobre učiteljice, najbolj pa mi je ostala v spominu Anica Mlakar, ki nam je bila kakor druga mama.

Leta 1955 sem vstopil v takratno nižjo gimnazijo v Ljutomeru, ki je trajala dve leti, potem pa je prišlo do reorganizacije šolstva, tako sem leta 1959 končal osemletko, se pravi s 7. in 8. razredom.

Sledila je prva državna gimnazija v Mariboru, ki sem jo obiskoval štiri leta in bil v tako imenovanem »nemškem razredu« in »razredu vozačev«. V letu 1963 sem uspešno maturiral na tej izobraževalni ustanovi.

Kot kmečki fant sem javno razglašal, da bom šole nadaljeval na kmetijski fakulteti, dejansko pa sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. V smislu takratnih družbenih razmer z oblastjo nisem imel kakršnihkoli težav, kajti že od srednje šole dalje me je spremljala karakteristika »popolnoma apolitičen tip«.

Med študijem na Teološki fakulteti v vojsko

V začetku oktobra sem pričel študij na Teološki fakulteti v Ljubljani in bival v bogoslovnem semenišču na Dolničarjevi 1. To so bili časi, ko nas je bilo v ljubljanskem bogoslovju v vseh šestih letnikih 200 in več bogoslovcev, seveda iz vse Slovenije.

Marca 1964 sem moral študij prekiniti, ker sem bil poklican v redno vojaško službo. Vojaški rok sem služil v Ohridu v Makedoniji, sezona 1964–1965, v drugem delu sem bil tri mesece v kraju Resen, to je med Ohridom in Bitolo.

Ohridske vojaške kasarne so takrat veljale za služenje vojaškega roka »za lopove in popove«, kakor smo temu rekli po domače. Tu sem se srečal z mnogimi bogoslovci iz Hrvaške in Slovenije, med katerimi je bil takrat tudi Anton Stres, sedanji upokojeni ljubljanski nadškof.

Septembra 1965 sem nadaljeval teološki študij v Ljubljani in ker nas je bilo veliko, smo v letu 1968 »rojili« v Maribor, kjer sem 29. junija 1969 prejel mašniško posvečenje po rokah takratnega mariborskega škofa dr. Maksimiljana Držečnika, ki me je junija 1952 v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru tudi birmal.

Kot duhovnik sem začel na župniji na Gornji Polskavi

Moje prvo pastoralno delo na župniji je bilo na Gornji Polskavi, župniji, ki je posvečena Sveti Trojici. Službo nedeljskega pomočnika sem nastopil 15. avgusta 1969. Župnijo je takrat vodil župnik Ivan Orel, doma iz župnije Mozirje.

Bil je zelo znan, saj je kot kaplan v Vojniku v času pred drugo svetovno vojno iz lesa oblikoval zelo lepe jaslice, ki jih je župnija ohranila vse do danes. Ivan Orel je bil župnik na Gornji Polskavi od leta 1939 do 1970.

28. maja 1970 mi je kot nedeljskemu kaplanu na Gornji Polskavi ob zaključku študija na teološki fakulteti po šestem letniku, takratni rektor bogoslovja v Mariboru in pomožni škof dr. Vekoslav Grmič rekel: »Ti, Kšela, boš pa ostal na Gornji Polskavi do župnikove smrti.«

Verjeli ali ne, naslednje jutro 29. maja 1970 (bila je sobota), je v jutranjih urah Ivan Orel umrl in se preselil k nebeškemu Očetu. Tako smo se od njega na ponedeljek, 1. junija 1970, poslovili z mašo in pogrebno svečanostjo v cerkvi in na pokopališču ob cerkvi. Vsaj enkrat na leto sem vse do danes zanj maševal ali tudi obiskal njegov grob.

Glede na situacijo, ki je ob tem nastala je junija tega leta bilo potrebno poskrbeti za slovesnost prvega svetega obhajila in se pripraviti na novo delovno mesto. Pri prvem obhajilu mi je takrat pomagal g. Karel Drofenik, ki je v letu 1969 kot mlad župnik prišel na Spodnjo Polskavo, kjer župnikuje še danes.

38 let v Brežicah

31. julija 2019 je minilo 38 let mojega prihoda v Brežice, kar pomeni 38 let župnikovanja tukaj in 26 let souprave župnije Kapele. Prav danes, ko pišem ta prispevek, sta me obiskala zakonca Marica in Vili Strnad, ki sta pomagala 31. julija 1981 pri selitvi iz Venčesla v Brežice.

Vsa leta bivanja v Brežicah lahko strnem v en stavek: »V Brežicah mi je bilo in mi je še vedno lepo in mi tukaj glede na strukturo ljudi in obilico raznovrstnega pastoralnega dela ni bilo niti minuto dolgčas«.

Več v priponki.

Jubilanti, Milan Kšela, 2019.doc