Objavljamo zgodbe desetih duhovnikov jubilantov v letošnjem letu. Vsako sredo lahko preberete novo. V prvi smo predstavili življenjsko in duhovniško pot Antona Dobrovoljca, v drugi Antona Štekla, v tretji objavljamo pripoved Bogdana Berceta, župnika v Dekanih pri Kopru. Sledila bodo pričevanja Franca Raspora, Jožeta Krašovca, Milana Kšela, Nikolaja Štolcarja, Toneta Ciglarja, Toneta Krnca in frančiškana p. Viktorja Papeža.

Spomini letošnjega zlatomašnika Bogdana Berceta, župnika v Dekanih pri Kopru (odlomek, več v priponki).

Leta 1947 so očeta obsodili na dvanajst let zapora

Konec vojne je prinesel veliko pomanjkanje in leta 1947, po priključitvi Primorske Jugoslaviji, mami in vsem nam veliko bridkost. Imel sem tri leta in se spomnim samo oseb, ki so prišle v spalnico, kjer sem spal skupaj s starši. Imeli so dolge črne suknje, črne klobuke, grdo so gledali, skoraj nič govorili, premetali so omare in odšli – s tatom.

Na javnem procesu v Solkanu, kjer sta bila tudi sestra Zalka in brat Jožko, ob pljuvanjih in obrekovanjih, so tata obsodili na dvanajst let zapora, prisilnega dela in odvzema državljanskih pravic. Zakaj? Da je delal proti novi oblasti. In pričanje: ponoči je bila v hiši luč, gotovo so imeli tajne sestanke!?

Kako je mami uspelo, da smo lahko preživeli

Še danes ne vem natančno, kako je mami uspelo, da smo lahko preživeli. Trdo delo noč in dan, tudi s pomočjo nekaterih dobrih ljudi, vendar večina se je bala priti bliže, da ne bi bili še oni zaznamovani. Vsak večer smo skupaj molili, se čez dan podajali od vinograda do vinograda, od ene njivice do druge, a žalosti nisem občutil. Na slikah iz tiste dobe sem na vseh nasmejan, sicer suh, bos in ostrižen na »balin«.

Mamin brat iz Zalošč, kjer je bila mama doma, stric Viktor, duhovnik, so vedno naredili nekaj majhnega, prijetnega, da nam je bilo vsem lepo.

Večina učiteljev se je vzdržala opazk: ti si od tistega ...

Ravno sem začel hoditi v šolo, 1951, ko sem se nekega dne vrnil domov, je sedel za štedilnikom »čuden človek«. Suh, izčrpan, ki mi je ponudil roko, a sem se skril k mami. »Tvoj tata je.« Nisem ga spoznal. Toda ta strah pred njim se je počasi umaknil pomembni misli: zdaj imam doma zagovornika, oporo zaradi težav v šoli. Večina učiteljev se je vzdržala opazk: ti si od tistega ...

Le eden je imel težave zaradi »novega reda«, ki je bil navdušen, da sem bil vsak dan po šoli zaprt, in da je moral oče v šolo. Toda nekega dne je prišel zadnjič. Kaj je povedal učitelju, ne vem, a od tedaj je moja osnova šola tekla kot po juhici.

»Tata, jaz bi šel v semenišče«

Na koncu osmega razreda sem bi kar zmeden. Od zdaj bo treba hoditi drugam v šolo. Vpisal sem se na goriško gimnazijo. Nekega dne me je po maši ogovoril g. dekan: »A ne bi šel še ti v Vipavo, v semenišče, ker bo šel še en tvoj sošolec, on je tam že vpisan.« Še večja zmeda. Kako povedati tatu, ko je pa razmišljal o nasledstvu. Bila sva v kleti in pretakala vino. Ko je bila lodrica prazna (veliki sod za 30 hl), sem moral zlesti vanjo in jo oprati.

Ko sem prišel ven, se mi je zdelo, da sem naredil veliko delo in je čas, da spregovorim. »Tata, jaz bi šel v semenišče.« Strašno dolga in mučna tišina. »Zakaj?« Nisem vedel odgovora. Nekaj sem mencal. Tata je odšel in pri tem je ostalo. Moral sem še v Novo Gorico po spričevalo in preklicati vpis. Tajnica, ki je tam uradovala, me je vprašala, v kakšno šolo grem in sem ji povedal, da v Vipavo, v Srednjo versko šolo. »Kakšna šola pa je to?«

Zanimivo, da so mi vrnili tudi nravstveno spričevalo iz osnoven šole. Zelo sem se čudil, bilo je izredno pozitivno napisano. Torej vpis v Vipavo, oni drugi sošolec pa vpis na goriško gimnazijo. Ali me je dekan vrgel na finto?

V Srednji verski šoli v Vipavi

Vipava, 29 dijakov v prvem letniku: Primorci in Štajerci. Zaradi čudnih jezikov se vsaj nekaj mesecev nismo razumeli. Profesorji so bili potrpežljivi. Mi pa ne. A čas je prinesel spoznanja in s spoznanji prijateljstva in s prijateljstvi druženja. Tedaj pa duhovni voditelj: »Amicicia particolaris.« Sploh nismo razumeli, s čim nas bremeni, a ko je latinščina postala bolj domača, smo si dopovedali, da smo tako, kar smo pošteno čutili drug do drugega, ustvarili vzajemnost za prihodnost, ko smo vsak na drugem koncu domovine. Danes bi najbrž o tem govorili z obtožbo, kakor naš duhovni voditelj.

V Vipavi je bilo veliko veselja in mladostnega iskanja, ki nam ni vzelo upanja. Kar nam je težilo dneve, je bila ozkost zapiranja v hišo, četudi smo bili na sprehodu. Zato smo, ko smo pristali v lemenatu, napisali peticijo proti takemu ravnanju. Profesorji so nam to takrat zamerili, a je v nekaj letih postal naš protest smer življenja in dela z mladimi v Vipavi.

V vojski pod nadzorom Udbe

Matura nam je dvignila lase, pokazala prekratke hlače, a nam tudi vlila življenjsko energijo. Za vse in v vse smeri. Toda po nekaj mesecih sproščenosti sem dobil poziv v vojsko. Odšel sem v Štip, v Makedonijo, skupaj z dvema spremljevalcema, ki jih je določila Udba. A že na vlaku sta mi oba povedala, kakšna je njuna naloga. Postali smo prijatelji do te mere, da sta mi v vojašnici nadoknadila vse, kar so mi ukradli. Eden je bil iz Vipave in je bil brivec. V njegovi »ordinaciji« smo se dobivali pozimi, da smo se greli.
Udba ni bila zadovoljna z njima, zato mi je postavila za varuha Vojvodinca, komunista s knjižico in desetarja. Izredno pošten fant, ki mi je v rovu, v katerem sva čepela dva dni brez hrane, izpovedal vse svoje življenje in sva si obljubila, da se srečava v Somborju, a do tega ni prišlo.

V vojski se je začela druga matura

Ko so njega premestili v drugo kasarno, sem se spoznal s Hercegovcem, ki je delal v skladišču. Ta je nalogo varuha opravljal bolj pretkano. Vabil me je v skladišče in mi ponujal novo spodnje perilo, pižame, milo, britvice ... in spraševal o mojem življenju, starših, o bratu.

Vse je že vedel. In sem ga nekega dne vprašal, od kod njemu podatki. Povedal je, da je bil na obisku oficir Udbe iz Nove Gorice. Ta je govoril tudi z menoj, a me je spraševal samo o tem, kako se počutim, če so kakšne težave, če kaj potrebujem in je odšel.

V vojski se je začela druga matura. Pomagala mi je spoznavati življenje, ki je drugačno, zelo drugačno v primerjavi s tem, kar sem prej živel. Nisem bil še popolnoma prepričan, da je smer prava, vendar sem dobival temelj, ki sem ga vsak večer dopolnjeval z molitvijo in premišljevanjem. Leto in pol, vedno enaki prazni pogovori med vojaki, čakajoč prvega dekleta, ki ga bodo srečali ... In? Vse brez cilja.

Več v priponki.

Jubilanti, Bogdan Berce, Dekani, 2019.doc