Spomini letošnjega zlatomašnika, biblicista Jožeta Krašovca (odlomek, več v priponki).

Ko sem se skrival s knjigo povesti ali romanov v roki in požiral zgodbe

Spomin na življenje na kmetiji na Mali Rudnici pri Podčetrtku beleži debele snežne odeje, zaradi katerih ni bilo treba v šolo, in sušo, ki je zdesetkala pridelke ter domala posušila vodnjake, predvsem pa radoživost staršev in osmih otrok.

Najbolj so se vtisnile v spomin ure, ko sem se skrival s knjigo povesti ali romanov v roki in požiral zgodbe, polne resničnih zgodb in domišljije, ki je v zavesti prebujala radovednost za vprašanja, kaj je onkraj vsega, kar se dogaja zdaj, kakšne so zgodbe družin z enim otrokom ali osmih kot v naši družini, kakšne so šole, ki niso prejele kipa maršala Tita, kot je bila šola v Podčetrtku pod vodstvom ravnatelja Jožeta Brileja.

Prevzeli so ga topli vrelci vode, ki so pozneje dobili ime »atomske toplice«

V šoli je dajal pobude ravnatelj Jože Brilej, v cerkvi župnik Friderik Strnad. Prvi se je ukvarjal s poukom na vseh področjih in z organizacijo. Ideologija ga ni zanimala, a je moral kdaj položiti na mizo Karla Marxa, da jo je videl kdo z Udba iz Celja, ko je bil občasen gost šole.

V cerkvi je deloval preudarni župnik Friderik Strnad, ki ga je poleg zgodb Svetega pisma zanimala narava neposrednega okolja, posebej pa so ga prevzeli topli vrelci vode, ki so pozneje dobili ime »atomske toplice«. Prepričan je bil, da je voda zdravilna, da pomeni skriti zaklad, ki ga je treba ovrednotiti.

Imel je celo vizijo o modernih toplicah, ki bodo prekosile slavno tradicijo zdravilišča v Rogaški Slatini. Vse svoje izkušnje in vizije je z veseljem razlagal tudi občasnim gostom iz tujine, ki so si hodili ogledovat to čudežno vodo. Morda je to še najbolj pomagalo, da je končno dosegel le tri mesece manj kakor sto let.

Ravnatelj mi je napovedal uspešno življenjsko zgodbo

V prvem razredu osnovne šole so odkrili moj gledališki čut in so me naredili za volka v prireditvi otroške igrice Rdeča kapica. Rdeča kapica je bila sošolka, ki je pozneje postala znana gledališka igralka, čeprav sem jo v prireditvi pred vsemi celo pogoltnil.

V osmem letu osnovne šole pa sem bil imenovan za predsednika pionirske organizacije, zato se je nekega dne zgodilo, da je ravnatelj vse pionirje postrojil pred šolo, skupaj z vsemi učiteljicami in učitelji, in mi naročil, da s šibo v roki javno kaznujem nekatere junake, ki so si druščino pestrili s cigareti. Na koncu šolskega leta je bilo vendarle lepo slovo v šoli, na katerem mi je ravnatelj napovedal uspešno življenjsko zgodbo.

Za slovo od Vipave sem pripravil nagovor v grščini

Nova zgodba se je začela, ko sem se prijavil na škofiji v Mariboru kot kandidat za semenišče. Takrat so nas poslali na edino takratno klasično gimnazijo, v »srednjo versko šolo« v Vipavo.

Na prvi poti v Vipavo sem na avtobusni postaji v Ljubljani naletel na štiri fante, ki jih je njihov župnik iz Prlekije spremljal v Vipavo. Ta dogodek srečanja se je tako vtisnil v spomin, da mi ga je eden od sošolcev na srečanju po skupni maši zlatomašnikov in drugih jubilantov v Celju pred nekaj tedni priklical v spomin s točnim datumom dogodka.

Štiri leta gimnazije v Vipavi je hitro minilo, konec pa smo popestrili tako, da sem jaz za slovo pripravil nagovor v grščini. Tudi ta dogodek je postal tema nekaterih pogovorov v celotnem poznejšem obdobju.

Obisk Udbe je bil neuspešen

Potem se je začel študij na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je število bogoslovcev tako naraščalo, da sem zadnja dva letnika študiral na oddelku v Mariboru takoj po dograditvi župnijske stavbe stolne župnije v Mariboru za potrebe Oddelka Teološke fakultete v Ljubljani v Mariboru.

Vrhovno predstojništvo je imelo tako dobro mnenje o zrelosti takratne generacije, da smo bili posvečeni že po petem letu študija, šesti letnik pa smo kombinirali s pastoralnim delom.

Nova maša v župniji Podčetrtek in na hriboviti kmetiji na domu po maši je ostala v spominu po marsičm, meni najbolj po tem, kar je bilo najbolj skrito. Vabilo na novo mašo sem med drugimi osebno izročil ravnatelju šole, Jožetu Brileju.

Takrat mi je zaupal nekaj, česar v našem krogu še nihče ni vedel. Povedal mi je, da so na koncu mojega šolanja v šoli v Podčetrtku prišli k njemu tovariši Udbe iz Celja in ga prisilili, da je šel na obisk mojim staršem z namenom, da jih prepriča, naj me ne dajo v semenišče.

Njega pa so poskusili pripraviti do tega, da mi ne izda spričevala. Ker bi to bilo nezakonito, tega ni mogel naredili, ugodil pa je želji Udbe, da gre na dom mojih staršev.

Starši so se dobro spominjali tega obiska, toda pogovor ni tekel o mojem semenišču in o čemer koli o mojem šolanju, temveč o vremenu in drugih vsakdanjih zanimivostih, ki jih prinaša življenje v sobivanju z zajčki in srnami, ki so večkrat prišle na obisk na naše travnike.

Sledilo je torej razočaranje delegatov Udbe, ko jim je ravnatelj povedal, da njegov obisk pri mojih starših ni bil uspešen.

Več v priponki.

Jubilanti, Jože Krašovec, 2019.doc