Spomini letošnjega zlatomašnika Antona Štekla, ki je duhovni pomočnik v župniji Maribor – Tezno. (Odlomek, več v priponki.)

Takoj po posvečenju sem bil s škofovim dekretom dodeljen kot duhovni pomočnik v mariborski stolnici. Od leta 1970 do 1977 sem bil stolni kaplan. Stolni župnik je bil tedaj kanonik dr. Vinko Frangež, s katerim sva bila dobra prijatelja, odlična sodelavca.

Poleg mene so se vrstili duhovni pomočniki ali kaplani »številka dva«. Vsega skupaj jih je bilo kar šest, dokler nisem zapustil stolnice. Naslednja moja duhovniška postaja je bil zahodni Berlin. Tja sem bil poslan na željo mojega nekdanjega profesorja dr. Štefana Steinerja. Ostaja skrivnost, zakaj si je profesor Steiner želel ravno mene za naslednika. Vsekakor sem šel v Berlin z mešanimi občutki. Brez vsake karte ali GPS sem se podal s svojim »hroščem« na to dolgo pot (1.050 km). Težko se je bilo prebijati skozi Vzhodno Nemčijo (DDR).


Nasprotujoča si tabora Slovencev v Nemčiji

Kmalu sem prišel do bridkega spoznanja, da sta tam dva nasprotujoča si tabora Slovencev. S temi ljudmi je imel hude težave že moj predhodnik, saj je bil v glavnem on organizator in voditelj te skupnosti Slovencev. Profesor dr. Stanko Ojnik mu je občasno pomagal, ko ga je kakšen semester nadomeščal.

Mislim, da je tipično za Slovence, da si radi nasprotujejo, pa naj si bo iz kakršnega koli razloga, ali tudi brez razloga, zlasti v tujini (gastarbaiterji). Težave so se torej kmalu začele. Že zaradi poti v »neznano« sem bil psihično zelo napet, potem pa še to spoznanje, da je skupnost tako razdvojena, je botrovalo temu, da sem moral po dveh mesecih v bolnico z močnim vnetjem črevesne sluznice. Ker je iz mene »letela« kri, sem bil prepričan, da imam raka na črevesju, a je bilo po hudih preiskavah čez štirinajst dni ugotovljeno, da gre za močno vnetje. Hvala Bogu!

Moje stanovanje v Berlinu je bilo v 11. okraju Schöneberg, zares zelo skromno. Pisarno sem imel v veliki, novejši Kolpingovi stavbi, v istem okraju, kjer je bila velika dvorana za razne prireditve, pa tudi kapela. Tam sem maševal ob nedeljah in praznikih za Slovence, pa tudi v 8. okraju Spandau sem maševal za Slovence.

Ob delavnikih sem se vsak dan vozil v šest kilometrov oddaljeni 14. okraj Neukölln, kjer sem maševal pri nemških sestrah. Po maši sem tam dobil tudi zajtrk. Drugače sem si seveda sam kuhal in silno neredno jedel, kar je močno vplivalo na živce in sploh na moje zdravstveno stanje.

Iz centrale Udbe v Ljubljani so me imeli na »nišanu«

Kot je znano, duhovniki, ki v tujini skrbijo za tam živeče rojake, ne mašujejo samo in ne delijo samo zakramentov; ne ohranjajo in poglabljajo v njih samo vere, ampak se trudijo z njimi, kar zadeva moralno in kulturno življenje, za ohranitev materinega jezika in kulture. Tudi jaz sem si močno prizadeval, da bi z vsemi mogočimi pripomočki Slovence povezoval in ohranjal v njih zavest identitete. Pri tem pa me je zelo uspešno ovirala slovenska tajna policija Udba, ki si je za svoje orodje vzela mojega najožjega – socialnega sodelavca in njegove najožje prijatelje.

Iz centrale v Ljubljani so me imeli na »nišanu«. Socialni sodelavec, ki je dobival plačo od berlinske škofije, je moral v Ljubljano poročati o vsakem mojem dejanju in nehanju. Tudi na jugoslovanski vojni misiji (Berlin je bil takrat t. im. zavzeto ozemlje) so budno »pazili« name.

Nekega dne je prišel iz Ljubljane udbovec in želel pogovor z menoj. Njegova želja je bila, da bi se ta slovenska skupnost, ki se je že pri mojem predhodniku imenovala Slovenska katoliška skupnost (SKS), odslej imenovala brez besede »katoliška«. Ker na to nikakor nisem pristal, je mož udaril po moji pisalni mizi in dejal: »Prav, če greste vi na nož, bomo šli pa tudi mi.«

Dobival sem grozilne telefonske klice, da me bodo ubili

Svoj višek je zadeva dosegla, ko je umrl predsednik Jugoslavije J. B. Tito in je naš socialni delavec izobesil na oglasni deski v Kolpingovi hiši kar precej Titovih slik. Direktor Kolpingove hiše je ves zaprepaden, jezen klical mene na odgovor, saj sem bil seveda jaz odgovoren za vse, kar se je v Kolpingu dogajalo. Razložil sem mu situacijo. Dejal mi je, da se kaj takega in podobnega nikoli več ne sme zgoditi.

Ukazal sem odstraniti slike in po razgovoru s predstavnikom berlinske škofije ter z direktorjem Karitasa sem »odrezal« našega socialnega delavca. To je bila grozna stvar. Dobival sem grozilne telefonske klice, da me bodo ubili. Tudi po radiu, kjer so imeli polurno hrvaško oddajo in je bilo dano tudi našemu socialnemu delavcu na razpolago pet minut za slovensko oddajo, so me javno blatili. Vsi taki in podobni »ocvirki« so se kopičili.

Zaradi delovanja Udbe sem bil z živci na tleh

Udba je poskušala zgrda, pa tudi zlepa. Nekega dne so poslali v našo skupnost kar osem novinarjev iz redakcije Delo, Komunist, Večer, Kmečki glas ... Stanovali so privatno pri slovenskih družinah. Potem so v dveh časopisih mene izredno hvalili, češ, z menoj se da delati in razpravljati, z Janezom Zdešarjem, (našteli so še nekaj teh duhovnikov, ki so morali bežati pred komunizmom) pa se ne da.

Tako je Udba na »fin način« hotela nas duhovnike med seboj udariti, kajti starejši duhovniki so, hočeš nočeš, pomislili, da je mene verjetno Udba poslala mednje. Kar nekaj časa sem pri sobratih opažal spremembo v odnosu do mene. Potem sem se nekega dne odločno pogovoril s predsednikom naše Zveze izseljeniških duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev dr. Janezom Zdešarjem, o tej zadevi. Sobrat je vendarle spoznal trik Udbe in potem smo bili spet dobri prijatelji.

Ker so me vse te peripetije z Udbo tako izmučile, da sem bil z živci na tleh, sem se trdno odločil, da zapustim Berlin, dasi me je sobrat Janez Zdešar pregovarjal, naj ostanem, češ, da mi bodo stali ob strani. Vendar sem na silo odšel v začetku januarja 1983.

Več v priponki.

Jubilanti, Anton Štekl.doc