Somaševanje je vodil mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl, pri maši pa so bili navzoči tudi upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek in številni duhovniki. Sodelovali so tudi sodelavci Zavoda Antona Martina Slomška, kjer je novomašnik Klemen obiskoval gimnazijo. 

Nadškof Cvikl se je med pridigo zahvalil tudi Klemenovim staršem. FOTO: Karlo Smodiš

Nadškof Cvikl je v pridigi najprej spregovoril o zgledu apostolov Petra in Pavla, ki sta verjela v Božjo moč celo takrat, ko Bog ni čudežno deloval v njunem življenju. »Peter in Pavel veljata za stebra Cerkve in nam ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovništva v Cerkvi,« je dejal. Opozoril je, kako pomembno je, da ima Cerkev dobre voditelje, kakršen je bil Peter, da lahko kristjani ohranimo svoj misijonski naboj in gorečnost, kakršno je imel Pavel. Današnji čas Cerkvi ni naklonjen, je povedal nadškof Cvikl, zato se mu zdi pogumno, da je Klemen odgovoril na Gospodov klic. »Tudi tebe, dragi Klemen, je Gospod poklical; ne zato, da bi ustvarjal kariero, ampak, da bi mu služil. Božji klic je zastonjski dar. Ne moremo ga kupiti. Bog je tisti, ki izbira, kliče. Naše služenje Gospodu in ljudem mora odražati to, da želimo deliti naprej to, kar smo sami zastonjsko prejeli. To je tisto pravo življenje v svetosti, ko je naše srce vedno bolj odprto in pripravljeno za nov dar.«

»Z dnem posvečenja, dragi Klemen, postajaš del duhovniške skupnosti. V svetu, kjer je toliko individualizma in poudarjanja »jaza«, naj bi bila duhovniška skupnost prijateljev v Gospodu, kjer vladata sprejemanje drug drugega in želja biti drug drugemu opora in pomoč,« je govoril nadškof Cvikl. »Papež Frančišek pravi, da noben duhovnik ne sme pozabiti, da je bil vzet iz Božjega ljudstva: prišli smo iz svoje družine, iz svoje župnije, iz svojega ljudstva.« Zato se je nadškof Cvikl zahvalil zakoncema Gartner, ki sta Klemenu podarila življenje in ga spremljala na poti vere.

Novomašnik Klemen med litanijami vseh svetnikov. FOTO: Karlo Smodiš

Nadškof Cvikl nad novomašnikom Klemenom moli posvetilno molitev. FOTO: Karlo Smodiš

Ko je nadškof Klemena posvetil v duhovnika, mu je duhovnik Ivan Štuhec pomagal obleči mašni plašč. FOTO: Karlo Smodiš

Posvečenju in oblačenju mašnega plašča sledi pozdrav duhovnikov. FOTO: Karlo Smodiš

Po posvečenju sledi darovanje, pri katerem novomašnik Klemen že somašuje. FOTO: Karlo Smodiš

Skupna fotografija. FOTO: Karlo Smodiš

Obred mašniškega posvečenja je zelo slovesen. 

Kdo je novomašnik Klemen Gartner?

Klemen Gartner prihaja iz štiričlanske družine. Oče je bil zmeraj povezan s cerkvijo in je sodeloval v župniji s petjem in pomočjo v zakristiji ter pri gospodarskih zadevah. »Vsako nedeljo smo šli z njim k maši. Mama pa ni bila tako povezana z župnijo, ima pa vse zakramente. Bolj dejaven je bil oče in to smo čisto normalno sprejeli,« pojasni Klemen.

Mašniško posvečenje je praznik tudi za sorodnike novomašnika. FOTO: Karlo smodiš

Klemenova družina novomašnika podpira s svojo prisotnostjo in molitvijo. FOTO: Karlo Smodiš

S. Gizela in verouk, p. Modest in drugačnost

K verouku je Klemen pričel hoditi v 2. razredu osnovne šole. Dve leti ga je učila s. Gizela Knez, ki mu je sešila in izvezla novomašni plašč. Kot se spominja, je bil verouk popolno nasprotje šolskega pouka, zato ga je povsem prevzel. S. Gizela se ni nikoli kregala ali povzdignila glasu. Čutili so se sprejeti in ozračje je bilo zelo sproščeno. Prva leta verouka so nanj naredila poseben vtis, ki ga spremlja še danes. Prav živo se spominja, kako so se našemili v svete tri kralje in šli koledovat. Hvaležen je tudi župniku Sikušku in Povhu, a prva leta verouka so bila posebna.

Povsem druga zgodba so bile maše in srečanja s p. Modestom Merkačem, ki je bil župnik pri Sv. Križu nad Mariborom do leta 2012. Dobrohotno je sprejemal Klemenovo specifično ministriranje. »V 7. razredu mi je podaril knjigo papeža Benedikta XVI. Luč sveta. Rekel mi je, da je sicer nekoliko težja, ampak naj jo le preberem in vedno lahko kaj vprašam, če bom želel. V knjigo mi je napisal celo stran posvetila. To knjigo imam še vedno pri sebi in mi je zelo dragocena,« se spominja Klemen in dodaja: »Še ena stvar mi je zelo dragocena iz njegovega časa: p. Modest nikoli ni odpovedal nedeljske maše, nikoli. Razen, ko sem šel k birmi. Preprosto je povedal: 'Naslednjo nedeljo pa ne bo svete maše pri Križu, ker grem jaz na birmo v Kamnico.' To mi je takrat izjemno veliko pomenilo in mi veliko pomeni še danes.« Ti dogodki so v Klemenu prebudili duhovniški poklic.

Od kod klic k duhovništvu?

Ko se ozira nazaj, Klemen ugotavlja, da ga pravzaprav nihče ni posebej nagovarjal za duhovniški poklic. P. Modest je bil zelo drugačen od običajnega duhovnika, ampak je Bog po njem vseeno deloval. »Bog deluje po vsakem, ki ga je poklical, čeprav je morda v očeh sodobnikov videti malce čuden. Meni je p. Modest na svoj način veliko dal in ga vidim kot dar v svojem življenju. Bil je velik dar za našo župnijo. Ima zelo visoke ideale. Bil je ves čas sam, ampak je vedno natančno opravljal svoje molitve, kar je name naredilo poseben vtis.«

Številne pozitivne vrednote odnaša tudi od doma in je očetu in mami izjemno hvaležen za to, kar sta mu dala. »Tudi za to, da sem dobil številne možnosti. Lahko sem počel vse, kar sem si zaželel. Bili smo doma malce stran od mesta in so me morali voziti. Do konca srednje šole nisem šel niti enkrat na javni avtobus. Pri vsem, kar sem si zadal, sta me oba tudi izjemno podpirala.«

Odločitev za duhovništvo je prišla spontano. »Doma sem imel vedno svoje mesto. Čutil sem starševsko ljubezen. Sprejetost v Katoliški cerkvi. Mir v osebni molitvi. Veselje v cerkvenem udejstvovanju. Potem se človek že malo vpraša, kaj bi naj to pomenilo. In sem rekel, da bom poskusil. Končna odločitev je padla na koncu 4. letnika, ko se to mora zgoditi.«

V angleščini za vajo molil brevir

»V prvem letniku gimnazije mi je profesorica angleščine povedala, da je moje znanje angleščine na nezadovoljivem nivoju in da moram nujno nekaj spremeniti, ampak da imam potencial. Tako sem štiri leta obiskoval dr. Jožeta Urbaniča, ki ga vsi poznamo pod imenom Pepek, in sva v angleščini molila njegov brevir. Nekaj prvih dni so večernice, ki trajajo 15 minut, trajale tri četrt ure, ker me je pri vsaki napaki popravil. Tudi on mi ni, ko sva bila skoraj vsak dan skupaj, niti enkrat z besedo nič rekel v zvezi z duhovništvom. Ko sem mu povedal za svojo odločitev, je samo odvrnil: 'Se mi je zdelo.' Ta njegova drža je izraz, kako mora nekdo, ki je ob mladem človeku, le temu puščati svobodo. Podoben je bil tudi župnik Jože Povh.«

Veliko mu je dala škofijska gimnazija

»Škofijska gimnazija A. M. Slomška Maribor mi je veliko dala,« s hvaležnostjo pove Klemen. »Ko sem po dveh letih študija na Teološki fakulteti v Ljubljani prišel na študij v Rim, sem videl, koliko znanja imam. Pa ne le znanja, ampak da se človek zna obrniti, nekaj narediti, videti stvari. To je neverjetno. Absolutno pozitivna izkušnja in po mojem globokem prepričanju je to najboljša gimnazija v Mariboru. Zelo sem bil zadovoljen z znanjem in izkušnjami, ki sem jih dobil.« »V dveh različnih semeniščih sem bil, v Ljubljani in v Rimu v Germanicu, na dveh različnih fakultetah, Teološki v Ljubljani in v Rimu, a mi je celotno in osebnostno gimnazija dala več kot obe semenišči.«

Novomašno geslo: »Ti si Milina!«

»Običajno mi ta verz prevajamo s Ti si Nežnost, ampak sem se vseeno odločil za Milino. Frančišek s tem opisuje Boga,« o novomašnem geslu pravi Klemen. »Zakaj to geslo? Naslednjič, ko boste šli k obhajilu v globini svojega srca, recite Jezusu Kristusu, ki je prišel v vas dobesedno pod podobo kruha: Ti si Milina. To je to. Ni treba več besed.«

Klemen se predstavi bralcem Družine

V dneh pred mašniškim posvečenjem smo Klemena Gartnerja v našem studiu prosili, naj se bralcem Družine sam predstavi. Tako simpatično je povedal: