Zdaj prenaša dneve spoštovanja vredne starosti, za katero se ni trudil, zanjo ni prosil in je ni pričakoval. Prišla je kakor Božji dar, ki ga nemara sam ni potreboval, smo ga pa ljudje, ki smo desetletja z njim živeli, v njem videli duhovnega voditelja in znamenja Božje naklonjenosti.

Ko je leta 2004 predal kamenjskemu župniku Jožetu Tomažiču črniško župnijo in sprejel službo duhovnega pomočnika, ni pričakoval, da se bodo dnevi njegovega bivanja v Gospodovem vinogradu raztegnili na dobrih 17 let. Takrat se mu je novi kamenjski župnik Rafko Klemenčič iz srca zahvalil za vse, kar je storil za ljudi in krščanska občestva od Idrije, Velikih Žabelj in Prvačine do Črnič, da bi lahko v miru in zbranosti počakal Gospodov prihod v Petrovem domu. Zdaj mu v njem teče že tretje leto. On pa živ in zdrav, dasiravno betežen, nekoliko nemirno pogleduje na uro božjega odlašanja in se sprašuje, ali ni morda sv. Peter nanj pozabil.

Na zdravje in še kakšno srečanje ... FOTO: Pavel Bratina

Obiskov je še vedno vesel in jih – čeprav so naporni – rad sprejema. Ob njih vzdržuje stik z leti zavzete duhovniške službe in obuja lepe in manj lepe spomine, ki krepčajo pozna leta.

Dnevi se mu nagibajo v večer, a tisti poslednji še ni prišel, saj je tudi ta ura življenja in nehanja v Božjih rokah. Zato pozorno sprejema dneve, posluša obiskovalce, tehta njihove besede, išče, s katerimi očali naj pogleda v svet okoli sebe, zbira tistih svojih že zdavnaj utečenih šestero, sedmero poslovilnih besed, vedno teže razume hišni red, gleda na hrano, ki mu je odveč, a vendarle s hvaležnostjo oskrbovanca sprejema pozornost zvestih ljudi in čaka nove pomladi.

Zato je prav, da v imenu vseh, ki ga spoštujemo, izrazimo zahvalo oskrbniku Borisu Kretiču in vsem drugim, ki skrbijo za to, da sta njegova starost in betežnost vredni življenja, vsakdanjik pa ljubezni. Hvala tudi drugim oskrbovancem: Petru Pipanu, Silvestru Lebanu in Jožetu Vidrihu, ki so na tej skupni Petrovi barki.