To smo najprej odkrivali, nato iz dneva v dan vse bolj spoznavali tisti dopustniki in romarji, ki smo bili od 9. do 16. septembra na duhovnih počitnicah na tem otoku v organizaciji turistične agencije TRUD pri Družini d. o. o. Za to je imel največ zaslug naš vodnik Klemen Košir, umetnostni zgodovinar in teolog, ki ima Hvar tako rekoč »v rokavu«. Toliko je vedel povedal o njem, njegovi zgodovini, arhitekturi, sakralnih in drugih spomenikih, umetnostnih biserih, pa tudi značilnostih. Vse v pravi meri: da smo si lahko zapomnili vsaj bistveno.

Po Hvaru nas je spretno in poznavalsko vodil turistični vodnik Klemen Košir, umetnostni zgodovinar in teolog. FOTO: Jožef Pavlič

Duhovni poudarek našemu enotedenskemu bivanju na otoku pa je dajal naš duhovni voditelj Dejan Pavlin, župnik na Krki in občasno tudi reševalec, kadar ga iz Ljubljane pokličejo na pomoč. Tudi zaradi tega, ker mu ta oblika pomoči ljudem ni tuja, je že vozil rešilca, preden se je odločil, da bo študiral teologijo. O obojnem – svojem pastoralnem delu na župniji in reševanju ljudi v nesrečah ali boleznih – je spregovoril na posebnem »spoznavnem srečanju« z njim 12. septembra zvečer, sami pa smo na naslednjem večeru povedali, kaj delamo v župniji, in tudi sicer, tretji zaporedni večer pa smo namenili perečim cerkvenim (pomanjkanju duhovnih poklicev) in družbenim zadevam (razvrednotenju vrednot) v Sloveniji, pogledom nanje in iskanju rešitev, najprej pa spominu na lepe in tudi žalostne dogodke v svojem življenju.

Maševal in duhovne nagovore je imel župnik Dejan Pavlin, duhovni voditelj duhovnih počitnic in romanja obenem na Hvaru. Na fotografiji med mašo v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Jelsi. FOTO: Jožef Pavlič

Vsakodnevne maše so bile najboljši »uvod« v lep in duhovno bogato preživet dan 

Župnik Dejan nas je vsak dan, naj je bilo to v posebnem prostoru v hotelu ali v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Jelsi, v cerkvi dominikanskega samostana sv. Petra v Starem Gradu, cerkvi sv. Lovrenca v Vrboski in stolnici sv. Štefana v mestu Hvar, razveseljeval in bodril z duhovnimi mislimi ob dnevnem godovniku, mi pa smo pri mašah sodelovali z uvodi vanje, branjem beril, prošenj, petjem cerkvenih pesmi in na druge načine. Sam sem pri posebnih večernih srečanjih bral svoje pesmi in meditacije, primerne dogovorjeni temi večera.

Dopustniki in romarji na Trgu sv. Štefana pred istoimensko stolnico v mestu Hvar. FOTO: Jožef Pavlič

V Jelsi nas je pred mašo v nedeljo, 10. septembra, s slovensko Marijino cerkveno pesmijo, zaigrano na orgle, razveselil organist prof. Slavko Reljić. Povedal je, da je v to mesto in to cerkev še posebej rad prihajal s svojimi romarji in dopustniki nekdanji ljubljanski nadškof mons. Alojz Uran.

Zgodaj zjutraj smo lahko občudovali prekrasne sončne vzhode. FOTO: Jožef Pavlič

Prijetno bivanje v hotelu Fontana Resort s pogledom na Jelso

Na Hvaru smo stanovali v hotelu z dvema zvezdicama Fontana Resort v borovem gozdičku pri Jelsi v dvoposteljnih sobah, v katerih je imela vsaka balkon s pogledom na morje in prek zaliva na samo Jelso.

Ob potki na kopanje v Palmižani na Paklenih otokih nas je »pozdravljalo« izredno bujno sredozemsko rastje, grmičevje in drevje. Na fotografiji zakonca Florjan in Brigita iz Moravč. FOTO: Jožef Pavlič

Do za kopanje varnostno »ograjenega« morja smo imeli le nekaj minut bolj ali manj strmega spusta, ki smo ga vsi zmogli. Tudi najstarejši med nami, stari že nad osemdeset let. Uživali smo v za daljše plavanje še dovolj topli (okrog 24 stopinj Celzija), predvsem pa izredno čisti vodi. Družbo so nam v globini delale sardelice. Posebej zjutraj, ko so bile še lačne. Koga so tudi malo ugriznile v nogo, sam pa sem imel »bližnje srečanje« s kar veliko ribo, ki je močno razpenila morje okrog mene. Malce sem se zbal, da je bil to mali morski pes, a me je domači poznavalec morja »potolažil«, da je bila verjetno mečarica ali pa katera druga od večjih rib. Pred drugimi sem zamolčal, da jih ne bi prestrašil, res pa sem postal pozneje previdnejši pri plavanju, se nisem oddaljeval od obale, kot tudi drugi izletniki ne.

Tukaj smo vsak dan plavali v topli in čisti vodi, posebnem »daru« dalmatinskih otokov, zaradi katerega so tako priljubljeni. FOTO: Jožef Pavlič

Najpogumnejši med nami in plavanja najbolj željni smo zaplavali že pred zajtrkom, vsi pa v poznejših popoldanskih urah, ko smo se spočili od ogledov obiskanih mest in tudi malce omotični od vročega sonca, ki je kljub skorajšnji polovici septembra še močno pripekalo, smo pred njim hitro poiskali senco. Prav tako drugi dopustniki, med katerimi so bili posebej številčni Čehi in Slovaki, sem in tja pa smo naleteli tudi na Slovence.

Romarica Mira (skrajno desno), ki je večkrat brala berila, nas je na svoj rojstni dan tudi pogostila z zdravilno kapljico. FOTO: Jožef Pavlič

Hvar je res otok nad otoki

Kakor mi, so potrjevali, da je prva polovica septembra najbolj primerna za letovanje na Hvaru, otoku z največ sončnimi dnevi na Jadranu, sivke, dobrega vina, olja in drugih darov zemlje, pa tudi lepih in prijaznih deklet in žena. Morje, predvsem pa plavanje od otroških let, očitno dobro vpliva in deluje nanje. Najdaljšem hrvaškem otoku (68 km, širok je največ 10,5 km), četrtem po velikosti med njimi, z najvišjim vrhom sv. Nikola (628 metrov nadmorske višine). S t. i. »Starogradskim poljem«, največjem in zelo rodovitnim poljem na jadranskih otokih, kar smo videli med vožnjo ob njegovem južnem robu.

Hrvati so začeli prihajati na otok v 7. in 8. stoletju ter ga poimenovali Hvar, pozneje pa je menjaval številne gospodarje ter doživljal burne in krvave dogodke ...

Zgodovina poselitve Hvara in njegovega prehajanja iz rok v roke

Zaradi tega in vsega drugega, kar danes premore ta med najbolj znanimi, cenjenimi in obiskanimi otoki na Jadranu, ni nič čudnega, da so otok naselili že v četrtem stoletju pred K., o čemer, visoki neolitski kulturi, pričujejo najdbe iz »Grapčeve špilje«, kjer je izkopaval znani hrvaški arheolog Hvarčan dr. Grga Novak.

Iliri so s svojim prihodom v drugem tisočletju pred K. prinesli novo kulturo, katere ostanki utrdb in drugega so po otoku.

Leta 384 pred K. so Jonski Grki z otoka Parosa ustanovili Faros, današnji Stari Grad.

Leta 219 pred K. so otok z zmago nad ilirskim vojskovodjem Demetrijem zavzeli Rimljani.

V času Napoleonove Ilirije je otok menjaje se pripadal Avstrijcem, Francozom in Angležem, od leta 1813 do 1918 pa Avstriji.

Hrvati so začeli prihajati na otok v 7. in 8. stoletju ter ga poimenovali Hvar. Otok je pozneje menjaval številne gospodarje, doživljal burne in krvave dogodke, posebej roparske napade, pred katerimi so prebivalce varovale tudi cerkve, zaradi sile razmer obdane s trdnjavskim obzidjem (Jelsa, Stari Grad, Vrboska). Največja od utrdb je še danes dobro ohranjena trdnjava Španjol (Forte Spagnuolo, Hvarčani ji pravijo Fortica), visoko nad mestom Hvar, dograjena leta 1551, ki je 19. avgusta 1579 »rešila« Hvarčane, ko so mesto napadli Turki, ga izropali in požgali. Žal pa je 1. oktobra istega leta vanjo treščila strela, in to ravno v skladišče smodnika, je povzročila strahovito eksplozijo, ki je močno poškodovala trdnjavo.

Sam otok Hvar je v prevratnih stoletjih pripadal napadalnim Neretvancem, hrvaškim vladarjem, ogrskim kraljem, Bizancu, hrvaško-ogrskim kraljem in drugim gospodarjem, najdlje pa Benečanom (od leta 1420 do 1797).

V času Napoleonove Ilirije je menjaje se Avstrijcem, Francozom in Angležem, od leta 1813 do 1918 pa Avstriji.

Leta 1922 je otok Hvar po Rapalski pogodbi prišel pod Kraljevino Jugoslavijo.

Leta 1922 je po Rapalski pogodbi prišel pod Kraljevino Jugoslavijo.

Po drugi svetovni vojni je v letih od 1960 do 1980 postal najbolj znano turistično središče v srednji Dalmaciji. Domačini so zgradili številne hotele, turizem pa je postal glavna gospodarska panoga. Še posebej po letu 1991, ko se je Hrvaška osamosvojila iz nekdanje Jugoslavije.

Zametki turizma in turističnega razvoja Hvara segajo še v obdobje Avstro-Ogrske, ko je začelo na Hvar prihajati na zdravljenje vse več na pljučih bolnih ljudi, pa tudi na počitek, je bilo leta 1868 tukaj pod vodstvom škofa Juraja Dubokovića ustanovljeno Higijenično društvo Hvar, prva turistična organizacija na Hrvaškem.

Te in še mnoge druge podatke o otoku nam je deloma že med vožnjo z avtobusom v Split, pri kateri so se nam pridružili tudi izletniki na otok Vis, deloma pa na obiskanih krajih, povedal naš vodnik Klemen Košir.

V prikupni Jelsi s pitnikom na glavnem trgu Pjaci, da bi tisti, ki pijejo to vodo, ostali v mestu 

Prvega celodnevnega dne letovanja (romanja) na Hvaru, v nedeljo, 10. septembra, smo se najprej ob obali sprehodili do kakšne 20 minut oddaljene Jelse, ki se je bočila onstran zaliva v spreminjajoči se svetlobi, odvisno od vremena in ure. Žal nam je bilo najstarejšega hotela v mestu Jadran, odprtega leta 1911, nekoč sijajne, a danes propadajoče zgradbe. Spraševali smo se, kako je to mogoče, ko so ga postavili na tako sijajni lokaciji.

Osmerokotna cerkvica sv. Ivana v Jelsi. FOTO: Jožef Pavlič

Ker je bil Gospodov dan, je bila naša prva pot v župnijsko cerkev/trdnjavo sv. Marije, imenovano tudi Marije Vnebovzete, kjer smo malce pred našo mašo občudovali petje domačega mešanega pevskega zbora in sijajno igranje na orgle organista prof. Slavka Reljića. Po maši smo se povzpeli v zvonik in na trdnjavo, ki je od leta 1535, posebej pa od leta 1537, ko so jo dodatno utrdili, meščane varovala pred Turki. Tam smo si v besedi in sliki ogledali tudi predstavitev že več kot petsto let obstoječe procesije v noči z velikega četrtka na veliki petek med šestimi kraji (Jelsa, Pitava, Vrisnik, Svirač, Vrbanj in Vrboska), poimenovane »Za križem«, ki spada v Unescov seznam nesnovne svetovne dediščine. Nato še miniaturno baročno osmerokotno cerkev sv. Ivana s konca 17. stoletja, ki pa je bila žal zaprta, krog nje pa so najstarejše hiše na Jelsi. Cerkev »Gospe od zdravlja« na hribu Račić nad Jelso smo občudovali od daleč. Na glavnem mestnem trgu Pjaci smo se odžejali pri pitniku, ki ga je leta 1934 postavil župan Jure Duboković - Nadalini, kajti tisti, ki pije iz njega, si želi ostati v mestu. Sam bi kar, če ne bi bil poročen in imel dom in družino, tako je lepo v tem mestu. Ena izmed vdov v naši skupini je v Jelsi hvaležna obujala spomine na nekdanje letovanje z možem v tem mestu.

Spomenik pesniku Petru Hektoroviću pred njegovo palačo v mestu Stari Grad. FOTO: Jožef Pavlič

V Starem Gradu, nekdanjem škofijskem mestu in kraju pesnika Hektorovića 

V Starem Gradu, ki smo ga obiskali 11. septembra, najstarejšem hrvaškem mestu in nekdanjem sedežu škofije Hvar, smo imeli najprej mašo v cerkvi, ki pripada dominikanskemu samostanu sv. Petra; ustanovil ga je leta 1481 fra German iz Piacenze. V tej cerkvi je pokopan tudi znameniti pesnik domačin Petar Hektorovič (1487–1572), znan po edinstvenem izvirnem delu hrvaške renesančne književnosti »Ribanje in ribarsko prigovaranje (1556), v katerem opisuje tridnevno potovanje z ribiško ladjo z ribiči Nikolom, Paskojem in njegovim sinom. Premožen, kot je bil, se je zelo zavzel za obnovo samostana po turškem oplenjenju in požigu leta 1571. Njegovo renesančno palačo (Tvrdalj – trdnjavo) smo si ogledali pozneje. Posebej nas je pritegnil ribnik, v katerem gojijo ciplje, ki jih po izročilu ne lovijo za jed, ter krasen vrt; ustavili pa smo se tudi pred pesnikovimi opozorili, kako je treba živeti, ostati skromen in ponižen. Pesniku smo se poklonili pred njegovim kipom pred njegovim izjemnim utrjenim bivališčem.

Notranjščina Hektorovićeve palače z ribnikom s ciplji. FOTO: Jožef Pavlič

Zatem smo v mestnem muzeju v palači Biancini občudovali bogate arheološke najdbe, slikarska dela domačih mojstrov Juraja Plančića in Bartola Petrića, posebej pa t. i. Horo ali Ager Pfarensis, polje Farosa, njegovo parcelacijo, kot so si jo pred 24. stoletji zamislili grški kolonisti, in je najbolje ohranjena v vsem Mediteranu. To so bile parcele pravokotne oblike, velikosti okrog 180 x 900 metrov, zamejene s suhozidnimi ploščami. Ohranile so se ves antični čas do srednjega veka. Na koncu smo se sprehodili še do sedanje župnijske cerkve sv. Štefana iz 17. stoletja in samostojnega zvonika, ki bi ju bilo treba obnoviti.

Ager Pharensis, kot celotni stari del mesta Stari Grad, je pod Unescovo zaščito.

V Ribiškem muzeju v Vrboski nam je domači vodnik pokazal več svetilk (feral) za ribolov ponoči. FOTO: Jožef Pavlič

V Vrboski, kjer so bili doma ribiči, je bila tovarna ribjih konzerv

Tretji dan, 12. septembra, smo namenili slikovitemu mestecu Vrboska, ki je nastalo v 15. stoletju kot pristanišče bližnje vasi Vrbanj. Nekdaj je bil to izrazit ribiški kraj, so prebivalci živeli od ulova in predelave rib, ko je leta 1894 francoska družba odprla tovarno ribjih konzerv. Žal je propadla po drugi svetovni vojni, videli smo le njene zastrašujoče ostanke. Spomin na ribarjenje v Vrboski tako ohranja Ribiški muzej z najbogatejšo zbirko ribarskih svetilk (feral) od najbolj preproste na kurjenje z lesom les do plinske, in drugimi ribiškimi pripomočki.

Mestu zaradi številnih mostov prek morske ožine pravijo tudi Male Benetke.

Župnijska cerkev sv. Lovrenca iz leta okrog 1575 hrani najvrednejša slikarska dela na otoku.

Mi smo se zaradi maše najprej ustavili v župnijski cerkvi sv. Lovrenca iz leta okrog 1575, ki hrani najvrednejša slikarska dela na otoku. Cerkev premore tudi druge sakralne dragocenosti, med njimi krasen baročni križ. Nekatere posebej dragocene slike pripisujejo celo Paolu Veroneseju, kar pa ne drži. Cerkev samo so zaradi turških napadov, kot druge na otoku, močno utrdili, tako da je na zunaj res prava cerkev – trdnjava.

V Vrboski smo se sprehodili tudi ob obali, pri tem pa občudovali imenitne stare mestne hiše in ulice.

Pri ladjici, ki vozi na Paklene otoke, nas je sprejela prijazna domačinka
Daniela. FOTO: Jožef Pavlič

Na Paklenih otokih, raju na zemlji

Četrti dan, 13. septembra, smo se z ladjico podali na slikovito otočje »Pakleni otoci«, ki so dobili ime po črni smoli paklini, s katero so Hvarčani premazovali dno svojih ladij in jih tako zaščitili pred slano vodo. To smolo so pridobivali v Paklenem boku na Svetem Klementu na omenjenem otočju. Mi smo se ustavili v pristanišču Palmižana, od koder smo se čez rahlo vzpetino po urejeni poti mimo bogatega in gostega otoškega grmičevja, kaktusov in dreves sprehodili do zaliva Palmižana, kjer smo uživali na mivkasto-peščeni plaži in plavanju v topli zalivski vodi, zraku, ki smo ga dihali s polnimi pljuči, pred vrnitvijo domov pa v kosilu na ladjici. Čim drugem, kot pečeni ribi in belem hvarskem vinu, da je riba še enkrat – tretjič – zaplavala. Res dan za sladokusce!

Stolnica sv. Štefana z zvonikom v mestu Hvar. FOTO: Jožef Pavlič

V mestu Hvar – arhitekturnem in umetnostnem biseru 

Mesto Hvar in njegove znamenitosti smo si ogledali peti dan bivanja na otoku 14. septembra. Kot je za verne ljudi, predvsem pa za praznik Povišanja sv. Križa »primerno in se spodobi«, smo se najprej udeležili maše v stolnici sv. Štefana iz 18. stoletja, zgrajene po načrtih iz leta 1540, si nato ogledali njene znamenitosti, posebej visoki zvonik ob cerkvi iz leta 1532.

Stolnica sv. Štefana v mestu Hvar premore številne dragocene sakralne arhitekturne in umetnostne spomenike. FOTO: Jožef Pavlič

Nedaleč od nje je na prostranem Trgu sv. Štefana, najpogosteje imenovanem kar Pjaca, starodavni Arzenal, hangar za veliko galejo, ki so jo morali Hvarčani zgraditi kot uslugo in na voljo Benečanom za njihovo zaščito meščanov pred Turki, nad njo pa Hvarsko ljudsko gledališče iz začetka 17. stoletja z mestno ložo in urnim stolpom; v omenjeni stavbi so danes kulturne prireditve.

Nad mogočnim Arzenalom v Hvaru so prostori (lože) Hvarskega ljudskega gledališča iz začetka 17. stoletja. FOTO: Jožef Pavlič

Pravo presenečenje pa nas je čakalo po krajšem sprehodu ob obali v frančiškanskem samostanu, v katerem smo najbolj občudovali veliko sliko (2 x 8 metrov) Zadnje večerje slikarja Palme ml. (1554–1621). Tam smo videli tudi kip apostola Luka velikega kiparja Ivana Meštrovića.

V galeriji v frančiškanskem samostanu v mestu Hvar smo posebej občudovali veliko sliko Zadnje večerje in kip apostola Luka kiparja Ivana Meštrovića. FOTO: Jožef Pavlič

Kip apostola Luka. FOTO: Jožef Pavlič

Nazadnje smo se še povzpeli po slikoviti gozdni cikcakasti poti na že prej omenjeno utrdbo nad Hvarom, kjer smo občudovali mesto pod seboj, pogledovali proti Paklenim otokom in Visu, si ogledovali mogočne topove, pa tudi strah zbujajoče ječe z mučilnimi napravami.

Mogočna trdnjava nad mestom Hvar, ki smo jo tudi obiskali. FOTO: Jožef Pavlič

Predzadnji dan bivanja na Hvaru, 15. oktobra, smo v celoti namenili kopanju in zasebnim ogledom.

Vabilo na srečanje folklornih skupin v mestu Jelsa. FOTO: Jožef Pavlič

Ogled nastopov folklornih skupin

Močno smo uživali tudi v kulturnem večeru 15. septembra na mestnem trgu v Jelsi, kjer so nastopile folklorne skupine KUD Šolta, domačini iz Jelse, nadvse pa je s petjem in plesi navdušila folklorna skupina Ilinden iz Bitole v Severni Makedoniji. Celo tako zelo, da smo nekateri kar sklenili, da bomo s TRUD-om obiskali to državo.

Na kulturnem večeru 15. septembra na mestnem trgu v Jelsi so nas posebej navdušili člani in članice folklorne skupine Ilinden iz Bitole v Severni Makedoniji. FOTO: Jožef Pavlič

Domov smo se vrnili utrujeni, a zelo zadovoljni nad vsem, kar smo videli. Res se bomo morali še vrniti na Hvar, kajti tisti, ki smo bili na njem prvič, smo ga komajda malce spoznali, pa tudi okusili njegove dobrote.

Na avtobusu, ki nas je v poznih popoldanskih urah v soboto, 16. septembra, popeljal v Ljubljano, tja smo prispeli malo po polnoči, so se nam spet pridružili izletniki, ki so se mudili na Visu.

Vrnitev domov je bila kar težka: z obljubo, da se kmalu spet vidimo na Krki (1. oktobra), ali pa kdaj pozneje na kakšnem romanju, nam jo je lajšal duhovni voditelj Dejan Pavlin. FOTO: Jožef Pavlič

Nam, ki smo bili na Hvaru, pa je še posebej ostalo v spominu naročilo našega duhovnega voditelja Dejana Pavlina, naj hodimo »korajžno, veselo in z dobro voljo po poti življenja«. Prijateljsko druženje na Hvaru, skupne maše, molitve in prošnje bodo gotovo pomagale pri tem.