A naj nas ne skrbi, saj imamo svetnika za to, ki je poosebljenje »božičnega duha«, pravzaprav je to mož, ki je postal sveti Miklavž: sveti Nikolaj iz Mire. V življenju je slovel po velikodušnosti in skrbi za ljudi v stiski. Njegov sloves veselja in dobrote pa se je po njegovi smrti razširil blizu in daleč. Njegov duh je prav to, kar potrebujemo, ko se bliža božič.

Znan po radodarnosti in še marsičem

O Nikolaju v resnici ne vemo veliko. To ne preseneča, saj je živel v burnem obdobju – na koncu tretjega in v začetku četrtega stoletja. Ni zapustil ne pisem ne zapisov, njegov prvi življenjepis pa je nastal šele v zgodnjem devetem stoletju, skoraj petsto let po njegovi smrti!

Vemo pa, da se je rodil v premožni družini v sredozemskem pristanišču Patara v današnji Turčiji. Starši so mu umrli, ko je imel približno osemnajst let, in mu zapustili svoje bogastvo. Nikolaj je sklenil, da bo denar porabil za pomoč ubogim. Vemo tudi, da so ga imenovali za škofa Mire blizu Patare, ko je imel približno trideset let. Med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov (303–311) je nekaj časa preživel v ječi. Verjetno se je leta 325 udeležil cerkvenega zbora v Nikeji, umrl pa je okoli leta 335. In to so vsi trdni dokazi, ki jih imamo.

Čeprav nimamo veliko zgodovinskih dokumentov, pa imamo starodavne legende.

Čeprav nimamo veliko zgodovinskih dokumentov o Nikolaju, pa imamo starodavne legende. Množico legend. To niso otroške pravljice za lahko noč iz zadnjega stoletja, ki so ga spremenile v dobrodušnega možaka, ki na predvečer svojega godu na skrivaj prinaša darila. Ne, te legende nam razkrivajo duha svetega Nikolaja. Pripovedujejo o skrivnostnih darovih, nočnih obiskih, rešitev v zadnjem hipu in čudežni pomnožitvi žita.

Je bil torej Nikolaj vesela in dobrodelna duša, ki je brez zadržkov razdajal darove ljudem v stiski?
Je bil pogumen zaščitnik svojega ljudstva, ki ga je njegova drznost rešila pred lakoto?
Je bil zagovornik pravice, ki je reševal po krivici obtožene in staršem vračal ugrabljene otroke?

Bil je vse našteto! Vendar je bil več kot zgolj skupek teh čudežnih dejanj. Nikolaj je bil v svojem bistvu svetniški mož, ki je videl potrebe pred seboj in jih tešil, obenem pa drzno zaupal, da bo Bog poskrbel za vse. Bil je velikodušen človek, ki je včasih počel zelo vsakdanje in preproste stvari, ki jih lahko delamo tudi mi.

Nikolaj je bil v svojem bistvu svetniški mož, ki je videl potrebe pred seboj in jih tešil.

Legenda o doti

Daleč najslavnejša legenda o svetem Nikolaju in najtesneje povezana s podobo svetega Miklavža je pripoved o treh mošnjičkih zlata. To se je zgodilo, ko je bil še mlad. Zgodba pripoveduje o revnem možu, ki je imel tri hčere. Družina se je znašla v stiski in možu ni ostalo nič več, da bi priskrbel doto za hčere. Dekleta so morala v tistem času v zakon prinesti doto – lastnino ali denar –, da bi privabila primernega moža. Ta dekleta torej niso bila primerna za poroko, obupani oče pa je sklenil, da jih lahko samo še proda za sužnje.

Nikolaj je izvedel za očetov precep in sklenil nekaj storiti. Tri različne večere je napolnil mošnjiček z nekaj zlata, ki so mu ga zapustili starši, se odpravil k možakovi hiši in ga vrgel skozi odprto okno. V vsakem mošnjičku je bilo ravno toliko zlata, da se je ena od deklet lahko poročila. 

Nekatere zgodbe pripovedujejo, da je mošnjiček pristal v nogavici ali čevlju, ki so ga sušili ob ognjišču, kar bi pojasnilo, zakaj otroci pustijo čevlje zunaj na predvečer njegovega godu, ki ga praznujemo 6. decembra, ali na sveti večer obesijo nogavice v upanju, da bodo dobili darilo.

Temu bi lahko rekli čudež, vendar je bilo prav mogoče, da je bil Nikolaj pač pozoren.

Temu bi lahko rekli čudež, vendar je bilo prav mogoče, da je bil Nikolaj pač pozoren. Družina je živela v njegovem mestu – po nekaterih opisih celo v njegovi ulici – in poznal je njihov položaj. Tako je vzel nekaj dediščine in namesto da bi zlato dal brezimnemu prejemniku, je z nekaj preprostimi koraki olajša stisko bližnjega.

Vsi smo lahko radodarni in pozorni. Lahko se potrudimo, da smo pozornejši za potrebe pred seboj, in nato otipljivo pomagamo.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2023).