V zadnjem obdobju se vrstijo napadi volkov (na območju Julijskih Alp zaznavajo kar trikratni porast), pred katerimi, kot je odprto pismo začel državni svetnik Branko Tomažič (sicer tudi sam kmet), ki je bil v Državni svet izvoljen kot predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, »ječi podeželje, saj jemljejo lastnino, s tem pa tudi voljo, pogum in tradicijo«. Po njegovem se mnogi kmetje sprašujejo, ali naj sploh še vztrajajo in nadaljujejo kmetovanje ali naj raje vse opustijo.

Širjenje volka tudi na območja, kjer ga prej ni bilo

Kmetje in kmetijske organizacije že več let opozarjajo na prehitro razmnoževanje in širjenje volka po vsej Sloveniji, tudi na območja, kjer ga prej ni bilo. Na to temo, pojasni Tomažič, so se v Državnem svetu odvili posveti, večkrat se je sestala Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, enkrat tudi skupaj s Komisijo za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Vselej je bilo slišati svarila, da je volkov preveč, da je nujno treba zmanjšati populacijo in omejiti območje volka, a je naletelo na gluha ušesa.

Ogrožena ne le živina, temveč tudi lastnik

»Z Ministrstva za okolje in prostor smo vedno znova prejeli odgovor, da tako mora biti, ker moramo spoštovati Bernsko deklaracijo, da volk mora prosto živeti in ga ne smemo odvzeti iz okolja. Vmes je prišlo celo tako daleč, da je volk zaradi prenamnoženosti ogrozil ne le živine, temveč tudi lastnika, kmeta,« je izpostavil Tomažič, prepričan, da je zaklinjanje ministrstva, da tako pač mora biti, sprevržena laž in zavajanje javnosti z namenom služenja denarja, ki ga za volkove namenja Bruselj.

Volk je v ugodnem stanju, če številčnost ne pade pod 25

Po njegovem Bernska deklaracija ne govori o tem, da se mora volk širiti po vsej Sloveniji in da moramo iz 25 volkov, kolikor jih je bilo tedaj, priti na število 150 ali celo več, temveč o tem, da je volk (in medved) v ugodnem stanju, če številčnost ne pade pod 25. »Zakaj politika, strokovnjaki, kmetijske organizacije in celo MKGP dopuščamo par posameznikom, da z vztrajanjem pri svojem škodijo podeželju in kmetu, posledično pa tudi sleherni državljanki in državljanu?« se sprašuje Tomažič.

Branko Tomažič (tretji z leve) je predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Državnega sveta. FOTO: Državni svet

Zakaj ministrica ne skrbi za kmeta?

In še, kje je odločnost ministrstva in ministrice, ki sta dolžna skrbeti za kmetstvo in podeželje, njuna glavna skrb pa bi morala biti pridelava hrane – samooskrba. »Zakaj ministrica molči in ne zahteva takojšnjega zmanjšanja populacije volkov in tudi druge divjadi, ki delajo veliko škodo kmetom? Zakaj ministrica (in vsi pred njo) ne izvaja svojega dela, ne skrbi za kmeta, obdelanost in poseljenost podeželja, kultiviranost krajine, ki bo privlačna (in varna) tudi za turiste?« nadaljuje Branko Tomažič.

Vsi modro molčijo

Po njegovem vsi modro molčijo in ponavljajo, da se za varovanje pred velikimi zvermi namenjajo velika sredstva, kmetom dajejo navodila, kaj vse morajo postoriti, da na svojem zaščitijo svoje, čeprav morajo vendarle vedeti, da je edina rešitev odvzem volka iz okolja: »Tudi po zadnjih napadih, ko je bilo ogroženo človeško življenje, nismo zasledili, da bi ministrica zahtevala odlov volkov, da bi lahko kmetje varno pasli svoje črede, ohranjali planine, tradicijo, da bi naše gore ostale žive.«

Ministričin medel, celo neodgovoren odziv

Tomažič ministrico sprašuje, zakaj ščiti agendo EU, ki želi – kot je že dlje jasno – z več usmeritvami in predlogi na vsak način zmanjšati pridelavo hrane in prisiliti kmete v opuščanje kmetovanja. Hkrati ji očita medel, celo neodgovoren odziv na težave kmetov, povezane z zvermi, s ceno pšenice, slab dohodkovni položaj …, pa tudi dopuščanje anarhije na podeželju: »Vam je sploh mar za hribovske kmete, ki jim volkovi desetkajo črede in povzročajo dolgoročno škodo, v zameno pa dobijo mizerno odškodnino?«

Brez kmeta ni hrane, brez hrane ni ničesar

»Vi ste prvi poklicani in odgovorni za skrb za kmetstvo in prehransko samooskrbo, zato zaščitite kmete in živino, če pa imate zvezane roke in morate slediti politiki ne-kmetovanja in uvajanja novih prehranskih usmeritev, podpiranja multinacionalk, morda celo uničenja kmetijstva, da bo na voljo dovolj površin za sončne elektrarne, pa to povejte na glas ali se poslovite,« je Tomažič pozval Šinkovo in zaključil: »Hrana je dobrina, še več: je strateško orožje. Brez kmeta ni hrane, brez hrane ni ničesar. Tega bi se morala zavedati tako politika kot tudi vsak potrošnik.«