Predstavil je svojo knjigo (predelana doktorska disertacija), v kateri piše o odnosu med državo in Katoliško Cerkvijo od druge polovice 60. let prejšnjega stoletja do slovenske osamosvojitve. Knjigo smo nedavno predstavili tudi v Družinini mesečni prilogi Slovenski čas. Recenzijo ob povabilu k poslušanju oddaje na programu ARS ponujamo v branje tudi spletnemu bralskemu krogu.

 Dejan Pacek je pri Inštitutu za novejšo zgodovino v knjižni zbirki Razpoznavanja izdal knjigo z naslovom Od konflikta h kompromisu in podnaslovom Oris odnosa med državo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji 1966–1991 (560 strani za objavo prirejene doktorske disertacije). Snov je razdelil v tri večja poglavja. V prvem je prikazal odnos med državo (komunisti) in Cerkvijo v Jugoslaviji v letih 1945–1966, pri tem je osvetlil predvsem odnos med komunistično oblastjo in Cerkvijo ter slovensko versko komisijo.

V drugem, najobsežnejšem poglavju, je raziskal odnos med državo in Cerkvijo v Sloveniji v letih 1966–1991. Pri tem je obdelal sedem tem: Beograjski protokol ter obnovitev diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedežem, zakonske in administrativne ukrepe oblasti proti Cerkvi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, dejavnost Cerkve v luči poročil občinskih verskih komisij, Slovensko duhovniško društvo v službi diferenciacije, Teološko fakulteto v Ljubljani in slovenski verski tisk ter redovne in laične organizacije.

V tretjem je primerjal položaj Cerkve v Sloveniji in na Hrvaškem v letih 1966–1991: pravni položaj Cerkve v Sloveniji in na Hrvaškem ter razlike v odnosu slovenskih in hrvaških škofov do državnih oblasti. Gre za temeljito raziskavo ter prikaz sobivanja komunističnega totalitarnega režima in Cerkve na Slovenskem od leta 1945 do demokratizacije.

Ker je režim za nadzor nad prebivalstvom uporabljal tajno policijo Udbo, je seveda tudi Cerkev bila pod njenim nadzorom in deležna tudi infiltracije vanjo.

Komunistični režim in Cerkev

V daljšem povzetku je še v zgoščeni obliki prikazal 45-letne odnose med komunističnim režimom in Cerkvijo. Vsebina je pestra in zanimiva, saj je bil komunistični režim izrazito totalitaren, Cerkev pa je bila edina večja družbena skupina, ki si je ni mogel v polnosti podrediti. Zato pa jo je moral tolerirati, na različne načine jo je omejeval, izvajal nad njo različne pritiske in bil do njenih predstavnikov, še posebno v prvem desetletju po vojni, zelo nasilen. Ker je režim za nadzor nad prebivalstvom uporabljal tajno policijo Udbo, je seveda tudi Cerkev bila pod njenim nadzorom in deležna tudi infiltracije vanjo.

S koncem druge svetovne vojne in prevzemom oblasti s strani komunistične partije se je za Katoliško Cerkev v Jugoslaviji začelo obdobje večletne brezpravnosti, v katerem je revolucionarni režim s številnimi represivnimi ukrepi – v prvi vrsti s sodnimi obsodbami cerkvenih predstavnikov in prilastitvijo cerkvenega premoženja – hotel narediti konec tako njeni družbeni moči in vplivu kot neodvisnosti v odnosu do totalitarne oblasti, je zapisal avtor. Iz tega razloga je bila proticerkvena dejavnost državnih oblasti v prvih povojnih letih prvenstveno usmerjena v izničenje ali vsaj občutno zmanjšanje vpliva Svetega sedeža na delovanje Cerkve v Jugoslaviji, saj si je zaradi mednarodne razsežnosti cerkvene organizacije komunistična partija v težnji po popolnem družbenem monopolu ni mogla v celoti podvreči.

Jugoslovanski oblastniki so v Svetem sedežu videli največjo oviro pri urejanju odnosov med državo in Cerkvijo, še posebej, ko so z njegovo podporo jugoslovanski škofje prepovedali režimska duhovniška društva.

Razbijanje enotnosti Cerkve

Prizadevanja komunističnih oblastnikov, da bi si Cerkev v Jugoslaviji podredili z osnovanjem tako imenovane narodne Cerkve, so se zaradi odločnega nasprotovanja jugoslovanskih škofov naglo izkazala za neuspešna. Režim je zato poskusil povzročiti razkol med škofi in duhovniki ter s tem razbiti enotnost Cerkve z ustanavljanjem marionetnih duhovniških društev, razpetih med zvestobo Cerkvi in režimu, ki so tudi po neuspehu te politike še dolgo služila kot poglavitno sredstvo politike diferenciacije. Jugoslovanski oblastniki so v Svetem sedežu videli največjo oviro pri urejanju odnosov med državo in Cerkvijo, še posebej, ko so z njegovo podporo jugoslovanski škofje prepovedali režimska duhovniška društva.

Manj kot desetletje pozneje je stekel proces normalizacije odnosov med državno in cerkveno stranjo, ki je naprej obrodil sadove na meddržavni ravni. Interes jugoslovanske strani za obnovitev diplomatskih odnosov, spravljiva drža jugoslovanskih škofov do režimskih oblasti ter zaupanje papeža Pavla VI. v moč diplomacije in koristnost sporazumevanja s komunističnimi državami, kar je bilo vse položeno v temelje vatikanske Ostpolitik, so omogočili začetek pogajanj o sporazumu med Jugoslavijo in Svetim sedežem junija 1964. Pod neuradnim imenom Beograjski protokol je bil v jugoslovanski prestolnici podpisan dve leti kasneje, junija 1966. V njem so bila v vsega štirih členih predvsem ponovljena načela urejanja odnosov z verskimi skupnostmi iz jugoslovanske ustave in njej podrejene zakonodaje.

Komunistični režim je z ustavnimi določili o zasebnosti verskega prepričanja ter o ločitvi verskih skupnosti od države in javne šole monopoliziral karitativno, izobraževalno in kulturno dejavnost, versko življenje pa zamejil za zidove cerkva in domov ter skušal na ta način karseda izničiti družbeni vpliv in ekonomsko moč Cerkve.

Zamejitev verskega življenja

Prva jugoslovanska ustava iz leta 1946, kakor tudi vse njene naslednice, je sicer jamčila vsem državljanom svobodo vesti in veroizpovedi kot človekove zasebne oziroma osebne zadeve (verska pripadnost kot sestavina človekove osebnosti in nedotakljiv del njegovega zasebnega življenja), svobodno in avtonomno delovanje verskih skupnosti v verskih in organizacijskih zadevah (v mejah spoštovanja ustavne ureditve), versko šolstvo za pripravo duhovniških kandidatov (pod splošnim nadzorom države) ter možnost materialne pomoči države verskim skupnostim (kot sredstvo nagrajevanja tako imenovanega patriotičnega odnosa do ustavne ureditve).

Vendar je komunistični režim z ustavnimi določili o zasebnosti verskega prepričanja ter o ločitvi verskih skupnosti od države in javne šole monopoliziral karitativno, izobraževalno in kulturno dejavnost, versko življenje pa zamejil za zidove cerkva in domov ter skušal na ta način karseda izničiti družbeni vpliv in ekonomsko moč Cerkve. V zasledovanju navedenih ciljev se je režim skliceval na ustavno prepoved zlorabe verskega prepričanja in verskih skupnosti v politične namene (ne da bi ob tem pravno opredelil, kdaj delovanje verskih skupnosti preide na politično področje).

V povojnem obdobju načrtne ateizacije so bili Cerkvi v Jugoslaviji izpodkopani temelji za vsakršno pomembnejšo javno ali družbeno dejavnost.

Zgolj toleriranje verskih skupnosti

Režimski politiki do verskih skupnosti je služila tudi vrsta zakonov, ki so skupaj z represivno politiko do verskih skupnosti Cerkev potisnili v družbeni geto. Ustavno načelo ločitve države in Cerkve je komunistični režim razumel v negativnem smislu izločitve verskih skupnosti in z njimi povezanih verskih vsebin iz javnega življenja, temu pa je služilo tudi ustavno določilo o religiji kot zasebni zadevi posameznika.

Sistem enopartijske vladavine je tudi v jugoslovanski izvedbi zgolj toleriral obstoj verskih skupnosti, vernikom pa je bilo tako kot v drugih socialističnih državah dovoljeno svoje družbene interese uresničevati le v strukturah tako imenovane samoupravne družbe, ki so vsa delovala kot transmisija oblastne garniture. V povojnem obdobju načrtne ateizacije so bili Cerkvi v Jugoslaviji izpodkopani temelji za vsakršno pomembnejšo javno ali družbeno dejavnost. Poleg osebnega duhovnega poglabljanja so se smeli verniki udejstvovati le v notranjem cerkvenem oziroma liturgičnem življenju; nikakršnih možnosti pa ni bilo, da bi se angažirani laiki povezali v organizacijah s katoliškim predznakom.

Cirilmetodijsko društvo slovenskih katoliških duhovnikov, ustanovljeno leta 1949 ob sodelovanju republiške izpostave tajne policije, se je izkazalo kot najpomembnejši element diferenciacije znotraj Cerkve v Sloveniji.

Cirilmetodijsko društvo

Povojna duhovniška društva so predstavljala največji izziv enotnosti in s tem neodvisnosti Cerkve v Jugoslaviji v odnosu do povojnega režima. Predstavljala so namreč realno grožnjo razkola znotraj Cerkve, vendar so po drugi strani predstavljala tudi skrajni domet režima pri poskusih vplivanja na delovanje Cerkve.

Cirilmetodijsko društvo slovenskih katoliških duhovnikov, ustanovljeno leta 1949 ob sodelovanju republiške izpostave tajne policije, se je izkazalo kot najpomembnejši element diferenciacije znotraj Cerkve v Sloveniji. Kljub majhnemu vplivu na vodstvo Cerkve in težišču delovanja na področju mariborske škofije je njegovim članom republiška verska komisija pripisovala precejšnje zasluge za omejevanje dejavnosti Cerkve na strogo versko področje in za zoperstavljanje kritični drži duhovnikov do režima. Še bolj kot dokazovanje možnosti sožitja med državo in Cerkvijo je naklepom oblasti služilo dejstvo, da je društvo med duhovniki zasejalo precejšnje nezaupanje.

Verska komisija

Slovenska verska komisija, ustanovljena leta 1944 in ukinjena leta 1991, je vseskozi predstavljala javno strokovno-politično komisijo. Vršila je nadzorno in posredovalno vlogo v odnosu do verskih skupnosti, delujočih znotraj republiških meja, med katerimi je bila Katoliška Cerkev kot največja in najbolj organizirana verska skupnost v središču njene pozornosti. Pri sprejemanju odločitev je sledila interesom slovenske republiške politike, ki si je vztrajno prizadevala za avtonomijo pri urejanju odnosa z verskimi skupnostmi, tudi ko ta še ni bila pravno formalizirana.