Vstal je, kakor je rekel.

Že dolgo me nagovarja ta drugi del sporočila o najbolj razveseljujoči novici vseh časov.

»Kakor je rekel.« Kar predstavljam si, kako so učenci počasi dojemali, da je Jezus res vstal, da živi, kako so se lopnili po čelu in si rekli: »Ja, saj je to res obljubil, nam dal besedo – in jo držal!« Kako se je moralo njihovo veselje ob tem še pomnožiti, saj je Jezus potemtakem zares to, za kar so ga ves čas imeli, ni razloga za razočaranje.

Otrok je tako zelo razočaran, če se mu razblini upanje v nekaj, kar mu je bilo obljubljeno. Če ne pridem ponj v vrtec takrat, kot sem obljubila, ali za kosilo ni tisto, kar je pričakoval, ker nisem imela potrebnih sestavin ali časa in sem prilagodila načrte.

A kot odrasla še bolj čutim in vem, kako zelo kompleksne so obljube in njihovo uresničenje ter (ne)zaupanje, ki se iz tega rojeva. Če stvari ne bi bile zapletene, najbrž ne bi potrebovali obsežnega obligacijskega zakonika, pogo...