Spominjam se prejema prvega svetega obhajila. V vsej svečanosti sem pred duhovnika pokleknil ter na jezik prejel sv. Rešnje telo. Tega dejanja nisem razumel v globino, sem pa zaradi izredne drže čutil posebno svečanost. Po birmi smo, kot je navada v naši fari, vsi zamenjali način prejemanja sv. obhajila na prejemanje na roke. Pozneje sem postal bolj pozoren na svoje ravnanje s hostijo. Jezusa sem želel prejeti kar se da ponižno in intimno. Pri sebi sem ugotovil, da je najlepša drža, ki jo premorem, da pred Gospoda pokleknem in se mu zgolj pustim nahraniti. Tako z Jezusom doživim večjo bližino. Zavedam se, da je najpomembnejša drža in stanje srca; zavedam pa se tudi, da s telesno držo lahko pomagam srcu. Na primer: ko pridem iz službe, se s svojo ženo lahko rokujem, lahko pa jo objamem, poljubim. Na ta način bom bolj intimno doživel najino ljubezen. Spoštujem odločitev vseh, ki sv. obhajilo prejemajo na roke, a sam imam še vedno raje način prejemanja kleče in na jezik. Ta teden sem bil pri maši nekje v Ljubljani in me je duhovnik pri obhajilu prav jezno okregal: »Roke nastavi!« Bil sem nelagodno pretresen in rahlo osramočen. Je moj pogled na sv. obhajilo problematičen? Me lahko duhovnik zavrne, če želim tako prejeti sv. Rešnje telo? Miha