Širše javne razprave ni bilo, s svojim prispevkom pa so se vanjo vključili tudi v Družinski pobudi, društvu za družini naklonjeno družbo, ki združuje starše in njihove družine z namenom pomoči pri ustvarjanju razmer v družbi, ki bodo bolj naklonjene družinskemu življenju. Kot je sporočil predsednik društva Tomaž Merše, bi glede na katastrofalno demografsko sliko, hitro nižanje rodnosti in slabšanje položaja družin v zadnjih letih pričakovali nabor resnih ukrepov za izboljšanje položaja družin in podobnega, kar bi staršem olajšalo odločitev za kakšnega otroka več.

Kaj prinaša predlog novele?

Kaj torej prinaša predlog novele? Merše zatrjuje, da za večino družin nič, nekaj malega za rejniške družine, sicer pa udarec po že danes diskriminiranih družinah. Minimalne izboljšave so: rejniškim družinam se bodo za dodelitev dodatka za veliko družino upoštevali lastni otroci in otroci v rejništvu skupaj; rejnik bi tudi ob namestitvi starejšega otroka v rejništvo lahko dobil dopust za uvajanje; družinam z vsaj 3 polnoletnimi dijaki in študenti, mlajšimi od 26 let, z državno štipendijo ne bo treba več vlagati vloge za dodatek za veliko družino. »Sicer dobrodošla odprava nepotrebne administrativne komplikacije, ki pa je žal le ena od mnogih, ki bremenijo bistveno več staršev, kar pa se ministrstvu očitno ne zdi pomembno,« poudarja Merše.

Udarec po že danes diskriminiranih družinah

Udarec po že danes diskriminiranih družinah pomeni ukinitev 20 % dodatka k otroškemu dodatku za otroke, mlajše od 4 let, ki niso vključeni v vrtec. Ta dodatek ni bi uveden zgolj zaradi premajhnega števila mest v vrtcih, zaradi česar so zunaj ostali tudi otroci staršev, ki so jih želeli vključiti, kakor zmotno trdijo na ministrstvu, marveč tudi zaradi vsaj majhnega izenačevanja položaja otrok, ki so v vrtcu in ki niso, izpostavlja Merše.

Zmanjševanje svobode in možnosti

Predsednik Družinske pobude trdi, da mora imeti država do vsakogar enak odnos in mu nuditi čim bolj enake možnosti in hkrati pravico do izbire oblike vzgoje in izobraževanja, ki je celo ustavna pravica. Država že v veljavni zakonodaji ne daje vsem staršem enakih možnosti za izbiro vzgojnega programa za predšolske otroke, saj starše subvencionira le programe v javnih vrtcih in deloma vrtcih s koncesijo, ki tudi izvajajo javni program. Če pa želijo starši izbrati drugo obliko, je finančno breme izbire v celoti na njih, kar za večino družin to izbiro v praksi v veliki meri onemogoča, čeprav tudi oni plačujejo davke, iz katerih se zagotavlja subvencija.

Neenaka obravnava

Za slehernega otroka v vrtcu država staršem daje subvencijo vsaj v višini 20 % cene programa, kar trenutno pomeni vsaj okoli 100 € mesečno, medtem ko je dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu, le 20 % njihovega siceršnjega otroškega dodatka, kar znaša kvečjemu okoli 33 €, za veliko večino pa manj. Merše: »Država ne glede na dohodek družine vsakemu otroku v vrtcu pokrije vsaj dvakratni mesečni strošek živil za prehrano otroka v vrtcu (ta znaša okoli 50 €), medtem ko večini otrok, ki niso v vrtcu, ne pokrije niti polovice tega stroška. Morda tem otrokom ni treba jesti?«

Če je povprečno plačilo staršev za vrtec okoli 37 % cene programa, znaša subvencija za vsakega otroka v vrtcu povprečno okoli 63 % cene programa ali od 300 do 450 € mesečno. Če so tudi družine otrok, ki niso v vrtcu, povprečno v istem dohodkovnem razredu, znaša zanje dodatek k otroškemu dodatku povprečno le 13 € mesečno na otroka ali več kot 23-krat manj kot drugi otroci pri enakih družinskih dohodkih dobijo subvencije za znižano plačilo vrtca. Merše: »Od ministrstva v vladi, ki deluje pod slogani svobode, spoštovanja različnosti in možnosti izbire, bi pričakovali, da bo predlagalo rešitve, ki širijo svobodo in možnosti izbire, ne pa takšnih, ki jih krčijo.«

Dostopnost vrtcev

Merše nadalje navaja, da ministrstvo ukinitev dodatka predlaga, »ker je zadnja leta v vrtcih dovolj prostora«, kar pozabi podkrepiti s podatki o dostopnosti vrtcev po vsej Sloveniji. V nekaterih občinah je danes morda res že dovolj prostora, kar pa ne pomeni, da to velja za vse občine in kraje. Le v Ljubljani je bilo maja letos na čakalnem seznamu za prvo starostno skupino okoli 200 otrok.

Predlagatelj po njegovem zanemari tudi, da narašča število otrok, za katere vrtec zaradi bolehnosti in občutljivosti na respiratorne okužbe sploh ni primerno in varno okolje in pediatri njihovim staršem svetujejo, naj zanje poiščejo zasebno varstvo s čim manjšo skupino otrok, kar jasno dokazuje strma rast sredstev za bolniški stalež staršev za nego bolnih otrok. Merše: »Tu gre za porabo velikih zneskov javnega denarja in velikanske izgube delovnih ur na delovnih mestih teh staršev, ki bi jo lahko zmanjšali, če bi jim omogočili, da bi si lažje privoščili tudi drugačne oblike vzgoje in varstva, ki so vsaj za nekatere otroke gotovo primernejše in varnejše kot vrtec.«

Zaradi romskih otrok?

Obenem imajo nekateri starši takšne urnike zaposlitve, da vrtca ne morejo učinkovito uporabljati in so prisiljeni v druge rešitve, ali pa pač želijo poskrbeti za vzgojo in varstvo svojih otrok na drug način. V razpravi v Državnem zboru se je tudi pokazalo, da si v koaliciji domišljajo, da bi predlog pomembno prispeval k reševanju romske problematike. Merše: »Res mislijo, da bi potencialna vključitev nekaj ducatov romskih otrok v vrtce kar koli bistveno spremenila? So vrtci res tako idealno okolje, kjer ni nobenega nasilja in tam noben otrok ne razvije nasilnega obnašanja?«

Tomaž Merše je predsednik Družinske pobude. FOTO: Tatjana Splichal

Koliko družin bo prizadetih?

Predlagatelj pozabi navesti, koliko je danes takšnih otrok in koliko znašajo skupna sredstva za ta dodatek. Ker gre za dokaj majhen delež otrok/družin in posledično razmeroma majhen znesek, ki ga država danes nameni zanje, se še utrjuje vtis, da gre zlasti za to, da se še bolj oteži izbiro vsake druge oblike varstva za otroke, ki ni javni vrtec. Merše: »Toda tudi to dokaj majhno število pomeni več tisoč prizadetih družin, kar v absolutnem smislu ni majhno število. Ker predlagatelj ne poda nobenega podatka o številu otrok, ki bi jih predlagani ukrep zadel, se moramo poslužiti ocen, s pomočjo katerih ugotovimo, da gre za približno 6000 do 7000 otrok oziroma okoli 1 milijon evrov letno.«

Dvig namesto ukinitve dodatka

Merše podčrta, da ker je dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ni niso v vrtcu, že danes zelo majhen v primerjavi s subvencijo za vrtec in s stroški za vzgojo in varstvo, so ti otroci že danes kljub dodatku diskriminirani proti vsem ostalim, zato predlagatelja poziva, naj raje razmisli o zvišanju tega dodatka, ki bi bil tudi ob znatnem povečanju še vedno tako majhen, da nikakor ne bi spodbujal nevključevanja otrok v vrtec, bi pa zmanjšal vrtec diskriminacije med otroki, ki so v vrtcu in ki niso.

Kje so večji in bolj sistemski ukrepi?

Slovenija je med demografsko najbolj ogroženimi državami, kar se že resno kaže tudi v pomanjkanju ljudi za delo. V takih okoliščinah bi bilo, tako Merše, razumno pričakovati, da bo ministrstvo (tudi) »za družino« po več kot dveh letih delovanja predlagalo resne ukrepe za izboljšanje položaja družin, ki se je v času po pandemiji poslabšal. »Od leta 2022 se niso uskladile davčne lestvice, davčne olajšave za otroke so se le enkrat polovično uskladile z inflacijo, večinoma pa ne, čeprav je bila v minulih nekaj letih visoka, za družine pa zaradi energetske draginje še nekoliko višja. Od leta 2022 je ukinjeno zviševanje splošne davčne olajšave, za usklajevanje družinskih prejemkov z inflacijo pa se je bilo treba vsakič znova boriti z vlado,« našteva predsednik Družinske pobude.

In nadaljuje: izjemno so se podražila stanovanja in vozila, kar povečuje ovire mladim, da bi se stanovanjsko osamosvojili in lažje zastavili družino, in znižuje njihov standard; cene programov vrtcev so se izjemno povišale (v nekaj letih med 20 in 30 %), saj je vlada vse stroške višjih plač zaposlenih prevalila na starše in občine; brez upora javnosti bi ukinili brezplačen vrtec za drugega in nadaljnje otroke v družini; vlada je staršem vnovič naložila vse administrativne komplikacije v zvezi z uveljavljanjem družinskih pravic in prejemkov, ki so jih interventni zakoni v času pandemije ukinili.

Spet naloženo odvečno delo

Pričakovali bi torej odpravo vsaj večjega dela administrativnih komplikacij v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev, ki družine brez potrebe precej bremenijo in jih starši tudi ne razumejo, dodaja Merše: »Nekaj časa je že veljala za družine ugodnejša rešitev, ko starši niso bili dolžni med letom obveščati CSD o spremembah, ki bi jim nižale pravice, temveč so bile pravice določene za leto dni, na novo so se odmerjale le, če so starši tako želeli. To je bila tudi razbremenitev staršev in CSD odvečnega dela, ki jim ga je ta vlada vnovič naložila. To bi končno lahko dokončno odpravili.«

Merše poudarja, da se starši težko znajdejo v zapletenih vlogah za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in težko razumejo, da obvestilo o novem družinskem članu, za katerega sta starša že uveljavila pravice do pripadajočih dopustov in nadomestil, ne pomeni samodejno tudi podlage za dodelitev otroškega dodatka novemu članu, tudi če ga prejšnji že ima. Država ima vse podatke, da bi družini pripravila informativni izračun pravic, a še vedno zahteva, da jo starši neprestano obveščajo.

Očetovski dopust

»Zaradi nelogičnih omejitev pri izrabi očetovskega dopusta ga nekateri očetje, ki so ravno v prvih 3 mesecih po rojstvu otroka morda službeno v tujini ali ga zaradi drugih službenih obveznosti ne morejo izkoristiti v tem času, ne morejo več izkoristiti. Lahko bi tudi dodali rešitev, po kateri bi lahko oče svoj neprenosljivi del starševskega dopusta izrabil že v času materinega materinskega dopusta, kar bi nekaterim materam močno olajšalo prve dneve po porodu. Še vedno velja diskriminatorno določilo o vrstnem redu pravic, zaradi katerega otroški dodatek za mlajše otroke v družini lahko niža ali celo izniči pravico dijakov in/ali študentov v družini do državne štipendije,« svari Merše.

Dvakrat obdavčeno premoženje

Le pri družinah je premoženje obdavčeno dvakrat: najprej enako kot pri drugih in drugič prek znižanja ali izničenja družinskih prejemkov zaradi premoženja. Upoštevanje premoženja je upravičeno, tako Merše, pri ugotavljanju upravičenosti do socialnih prejemkov, pri odmeri družinskih prejemkov pa je to diskriminacija, ki pri enakih dohodkih kaznuje družine, ki nekaj prihranijo ali ustvarijo nekaj trajnega, v primerjavi s tistimi, ki vse sproti porabijo ali celo kako skrijejo. Merše: »Da ne omenjamo dodatnih administrativnih bremen, ki jih za CSD in starše prinaša pojav neo-bank, ko morajo starši ob vsaki vlogi poročati še o stanju na računih pri njih. Družinam in CSD bi lahko življenje poenostavili, če bi upoštevanje premoženja pri odmeri družinskih prejemkov preprosto ukinili, hkrati pa učinek na skupno maso sredstev za družinske prejemke ne bi bil pretiran.«

Poziv predlagateljem

V Družinski pobudi ob velikih podražitvah nepremičnin pogrešajo učinkovitejše ukrepe za lažje stanovanjsko osamosvajanje mladih parov in družin, ob podražitvah vozil pa tudi več ukrepov za znižanje stroškov mobilnosti za otroke; še vedno pa ni niti spodbud za delodajalce, ki bi mladim staršem olajšale uveljavljanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva. »Zato smo predlagatelje zakona pozvali, naj opustijo predlagano ukinitev 20 % dodatka k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu, in rajši razmislijo še o drugih možnih ukrepih za izboljšanje položaja družin in zmanjševanje njihovih obremenitev z nepotrebnimi administrativnimi komplikacijami,« je zaključil Tomaž Merše, pripravljen tudi na pogovor za skupno iskanje čim boljših rešitev.