Zakaj pa ne bi k verouku hodile kar cele družine? Čeprav se sliši neobičajno, se to ponekod v Sloveniji že dogaja. Temu rečemo družinska kateheza.

Članek je bil najprej objavljen v novi Naši družini (4/2022).

Domžale: Začetek družinske kateheze

Družinska kateheza se je prvič pojavila pred desetimi leti v Domžalah, kjer se je na pobudo sester Natalije in Jane Podjavoršek dvanajst družin odločilo, da bodo začele z veroukom za vso družino. Družine z več otroki so se namreč soočale z logističnimi izzivi, kako verouk različno starih otrok ob različnih dnevih in urah umestiti v svoj vsakdan. S skupnim veroukom so priložnost za poglabljanje vere dobili tudi starši, saj so v času, ko so otroci delali po skupinah, tudi oni imeli poseben program. Med letom so se kot družine vključili tudi v dejavnosti župnije in skozi vsa ta srečevanja je zrasla prava skupnost.

Peka hostij v Župniji Studenec. FOTO: arhiv župnije

K družinski katehezi je skozi leta pristopilo še več družin, letos jih je 28. Ekipa voditeljev danes šteje 12 ljudi, starši samostojno pripravljajo čudovita srečanja. »Ne drži, da mora biti nekdo teološko izobražen, da lahko sodeluje v župniji,« je dejala Natalija Podjavoršek. Gradijo tudi skupino za starše, katerih otroci so že prerasli osnovno šolo. Po Natalijinem mnenju je ključno za gradnjo skupnosti družin neformalno druženje. »Osebni nagovor in osebna odgovornost sta najpomembnejša,« je prepričana.

Križev pot v Gornji Radgoni. FOTO: arhiv župnije

Logatec: Verouka se udeležijo kot družina

Domžalska izkušnja je bila navdih za rojstvo družinskega verouka v Logatcu pred sedmimi leti. Kot je povedala Damjana Cukjati, ki je bila s še eno mamo pobudnica projekta, so že prvo leto k sodelovanju pritegnili okoli 20 družin in vsa leta se njihovo število giblje okoli 20. Vključenih je okoli 50 otrok na leto. »Srečujemo se vsak četrtek ob 17. uri, torej tedensko. Otroci gredo s svojimi kateheti po učilnicah, starši pa se trenutno srečujemo v cerkvi oz. se sproti prilagajamo kovidnim ukrepom. Kateheze po skupinah trajajo po eno uro, nato se združimo in izmenično ena skupina predstavi, kar so počeli. Najmlajši na primer zapojejo pesmico, drugi uprizorijo pogovor … Skupaj zapojemo Dobri Bog in prejmemo blagoslov. Nato je čas za otroško igro in klepet odraslih,« je razložila Damjana.

Obisk sv. Miklavža v župniji Logatec. FOTO: arhiv župnije

Kot eno od prednosti družinskega verouka je Damjana izpostavila, da to ni ena od dejavnosti, na katero otroci gredo in se vrnejo, ampak se verouka udeležijo kot družina in ne kot posamezniki, ob zaključku pa je čas za prijateljski klepet in igro. Takšen način olajša tudi družinsko logistiko. Damjana je hvaležna, da lahko sodeluje kot mama, da se trudi sooblikovati nekaj dobrega za vso župnijo in za srca njenih otrok. Njena osnovnošolska hči pa je povedala, da ji je všeč, da pojejo, da sodelujejo pri svetih mašah in da otroci po verouku »divjajo«.

Pri medžugorskem kipu Marije v logaškem gozdu. FOTO: arhiv župnije

Dvakrat so za družine, ki se udeležujejo družinskega verouka, izpeljali duhovne vaje, enkrat romanje, letos prvič miklavževanje, pred kovidom so na praznik svetih treh kraljev prepevali v domu za ostarele. Vsako leto na trgu postavijo velike jaslice. Zaradi kovidnih ukrepov so se nekajkrat dobili kar v gozdu, kjer je župnik postavil Marijin kip, pri Mariji so molili litanije, zapeli in imeli tudi katehezo. Damjana je povedala, da so začeli z vzgojo deklet zadnje triade, da bi postale animatorke najmlajšim. Z znanjem jim je v pomoč s. Rebeka Kenda. Damjana je povedala, da jih župnik Janez Kompare vseskozi dejavno podpira pri tem projektu.

Utrip družinskega verouka v Župniji Logatec. FOTO: arhiv župnije

Gornja Radgona: Epidemija je pomagala vrniti versko vzgojo v družine

Pred petimi leti so družinsko katehezo začeli tudi v Gornji Radgoni. Kot je povedala katehistinja Nataša Preglav, družinsko katehezo obiskujejo starši z otroki iz prve triade in z otroki iz 8. in 9. razreda. Srečanja imajo enkrat na mesec za vsak razred posebej. V eni skupini je največ 15 družin. V času korone je vsaka družina en mehurček, kar jim omogoča večja dvorana Trstenjakovega doma. Pogosto prihajajo na srečanja tudi mlajši in starejši bratci in sestrice, ki so v naslednjih letih že pravi animatorji sošolcem. Najprej zmolijo in zapojejo, nato pa se razdelijo: otroci gredo v učilnico s katehistinjo, župnik pa ostane s starši v dvorani. Po 45 minutah se vrnejo otroci in predstavijo, kar so novega spoznali ali izdelali. Starši dobijo gradivo za katehezo doma za naslednje tri tedne, zaključijo z molitvijo in blagoslovom družin. »Že sama molitev družin je dodana vrednost, kaj šele, ko se družine tedensko zbirajo na svojem domu k družinskemu verouku,« je prepričana katehistinja Nataša.

Duhovne vaje za birmance v Gornji Radgoni. FOTO: arhiv župnije

Povedala je, da otroci takšen verouk dojemajo manj šolsko in bolj zavzeto kot običajnega. »Preveč verske vzgoje se je preneslo na župnika in katehistinje. Kot da smo mi odgovorni za vse. Z družinsko katehezo se odgovornost za versko vzgojo otrok porazdeli na vse. Starši so otrokovi prvi kateheti. Pogovora o veri pa marsikje po družinah sploh ni več,« meni Nataša. Dodala je, da je epidemija vero pomagala vrniti v družine. Župnik se s starši pogovarja o cerkvenem letu, predelujejo vprašalnik za sinodo, pogosto pa skupaj rešujejo zagate, ki se pojavijo pri lekcijah, ki jih družine predelajo doma. O sadovih družinske kateheze v župniji Gornja Radgona Nataša pravi: »Pri letošnji družinski maši za božič sem imela občutek, kot da so te družine udomačene. Prihajajo bliže. Sicer pa se vseh sadov ne vidi, to je delo na dolgi rok.«

Kateheza o usmiljenem očetu in izgubljenem sinu: oblikovanje iz gline v Župniji Gornja Radgona. FOTO: arhiv župnije

Župnik v Gornji Radgoni Franc Hozjan je povedal: »Rezultati so torej vidni že sedaj, predvsem pa bodo sadovi družinske kateheze vidni v prihodnosti. Delo s starši redno vsak mesec nekaj let po vrsti in skupno obhajanje bogoslužij bo gotovo pomagalo, da se bodo bolj zavedali svojega poslanstva. S tem pomagamo krščanskim družinam in Cerkvi, katere temelj so družine. Tako župnija pridobiva tudi nove zveste sodelavce.«

Pletemo mrežo prijateljstva v Župniji Gornja Radgona. FOTO: arhiv župnije

Raka: Zares domače vzdušje

V dolenjski župniji Raka so družinsko katehezo začeli šele v letošnjem veroučnem letu. V župnijo je avgusta prišel novi župnik Boštjan Gorišek in kot prvo novost uvedel to, da je ukinil verouk. »Imel sem veliko dela, da sem staršem razložil to spremembo,« je povedal in dodal, da bi v primeru, da bi lahko starši izbirali med klasičnim veroukom ali družinsko katehezo, takrat gotovo raje izbrali klasični verouk. Danes bi verjetno bilo drugače vsaj pri večini staršev, saj se je družinska kateheza izkazala kot pravi odgovor na potrebe današnjega časa.

Peka hostij v Župniji Studenec. FOTO: arhiv župnije

Vključenih je 163 družin z 297 otroki. Srečujejo se na dva tedna po eno uro v štirih terminih. Najprej v cerkvi skupaj zapojejo in se na kratko pogovorijo, nato pa gredo po skupinah. 21 katehistinj in katehistov prevzame otroke po razredih, imajo tudi skupino za predšolske otroke, župnik Boštjan Gorišek pa ostane s starši. Kdaj povabijo tudi kakšnega gosta. Na koncu imajo še skupno večerjo.

Zbrani pred cerkvijo v Gornji Radgoni. FOTO: arhiv župnije

»Pri katehezi staršev smo začeli čisto na začetku, saj je njihovo versko znanje v povprečju zelo slabo,« je povedal župnik Boštjan Gorišek. Predvsem se držijo liturgičnega leta. Tudi kateheze za otroke pripravi župnik za vsako triado posebej, tako da olajša delo katehistom. Sam te kateheze primerja z oratorijskimi. »Veliko delam s kateheti, več kot z otroki,« je povedal.

Srečanje s starši v Župniji Logatec. FOTO: arhiv župnije

»Zgodilo se je, da so v skupini otrok prvega razreda kdaj več kot pol ure porabili samo za to, da so otroci šli na stranišče. Z zakonskim parom, ki vodi katehezo prvega razreda, smo se pogovarjali, kaj narediti v takih primerih. Moje mnenje je, da je najpomembnejše, da sta tudi v takih primerih z njimi, da se otroci počutijo domače,« je povedal župnik Boštjan. »Preden damo otrokom neko znanje, jim moramo pokazati, da so sprejeti.« Da bi srečanje zares bilo domače, imajo na koncu tudi skupno večerjo, ki jo kdaj tudi skupaj pripravijo. »Ker se dobivamo v župnišču, ki je res veliko, je družinska kateheza bolj kot verouk obisk v župnišču. Kako je dišalo po celem župnišču, ko smo pekli kruhke!«

Križev pot v Župniji Logatec. FOTO: arhiv župnije

Družine se vključujejo tudi v življenje župnije, čeprav jim kovidni ukrepi pogosto onemogočijo izvedbo srečanja, kot si ga na začetku zamislijo. A se znajdejo tudi drugače. Župnik je v božičnem času na primer na facebook strani župnije objavil fotografijo župnijskih jaslic in povabil župljane, da v komentarjih delijo fotografijo svojih domačih jaslic. Tekmovali so, kdo bo zbral več všečkov, in kar naenkrat je bilo več kot tisoč obiskov na župnijski facebook strani. »Začutili so, da se v župniji nekaj dogaja, in so se odzvali na povabilo k sodelovanju.«

»Pastorala je edina stvar, ki ne bo počakala,« pravi župnik Boštjan. »K duhovnosti ne moreš prisiliti nikogar. Kristus hoče od nas, da smo bratje in sestre med seboj, pastorala mora biti za življenje, ne za kljukico.«

Sodelovanje pri sveti maši v Župniji Logatec. FOTO: arhiv župnije

Franc Zorec

voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada in voditelj pastoralne službe v murskosoboški škofiji

Družinska kateheza je izvorna kateheza, kakršna se je nekoč dogajala v družini. Z uvedbo šolstva se je v šolo uvedel verouk. Takrat je bilo dovolj, da so se otroci o veri pri verouku nekaj naučili, saj so vero na praktični ravni živeli v družini.

Če pogledamo današnjo situacijo, vidimo, da ni naklonjena veri in tudi prakticiranje vere se je zelo zmanjšalo. Tako župnijska kateheza ne more biti več zgolj poučevanje o veri, ampak poskušamo otroka povabiti v proces, v katerem bi spoznal Božjo navzočnost v svojem vsakdanjem življenju. Zato govorimo o katehezi, ne verouku.

Družinska kateheza je spodbuda celotni družini za življenje po veri. Pri njej se povezujejo družine, ki jim vera veliko pomeni. Družinska kateheza je privilegij tistih otrok, katerih starši želijo na duhovnem področju nekaj več. K župnijski katehezi pa lahko prihajajo tudi otroci, katerih starši ne živijo verskega življenja. Zato verjamem, da bosta obe obliki še naprej obstajali in se razvijali. Vedno pa iščemo nove načine, kako nagovoriti ljudi. Družinska kateheza je ena od teh novih oblik in je zelo dobra.