Predlagatelji za uzakonitev evtanazije so člani združenja Srebrna nit, gospa Anita Caruso, predsednica združenja, ter Andrej Pleterski, Dušan Keber, Brigita Skela Savič, Luka Mišič in Igor Pribac. Pobudnik za dvig pokojnin in dostojnejše življenje upokojencev je Pavel Rupar. Gre torej za dve zelo različni pobudi. Prva se zavzema za dostojno smrt, druga za dostojno življenje. Pobuda za dvig pokojnin je nekaj zelo vsakdanjega; kdo si ne bi želel višjih pokojnin in s tem lepšega življenja v starosti?

Avtor komentarja je Jože Mlakar, vodja civilne iniciative Prebudimo Slovenijo. FOTO: Bogomir Štefanič

Zato ta predlog ne more vzbuditi kakšne večje vznemirjenosti. Povsem drugače pa je pri pobudi zakona za usmrtitev s pristankom in po volji bolnika oziroma samomora s pomočjo zdravnika. Splošno znan izraz za to dejanje je evtanazija. Beseda je grškega izvora in pomeni dobra smrt. Dobra smrt je po mnenju predlagateljev namenjena ljudem, ki neznosno trpijo in ne morejo upati na izboljšanje svojega zdravja.

Pobuda za dvig pokojnin je nekaj zelo vsakdanjega; kdo si ne bi želel višjih pokojnin in s tem lepšega življenja v starosti?

Predlagateljem zakona o evtanaziji ne moremo oporekati dobrih namenov. Gotovo jih je ganilo sočutje in usmiljenje do hudo trpečih pacientov, zato naj bi jim zagotovili pravico do dostojne smrti brez bolečin? Toda ali se pravica do evtanazije ne bi sprevrgla v kupčijo s smrtjo in bolečino? Med reklamnimi sporočili bomo prebrali: »Na naši kliniki lahko umrete brez bolečin.« In že bodo nastale čakalne vrste in nastopili bodo novi časi. Ne bomo več iskali smisla življenja in smrti, saj bomo oboje imeli v svojih rokah. Razrešili in presegli smo vsa filozofska in verska razglabljanja o tej temi. Sedaj lahko zmečkamo in vržemo v koš 2.500 let staro Hipokratovo prisego, ki zdravnike zavezuje, »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel …«

Je razprava o evtanaziji samo vprašanje končanja življenja starih in bolnih ljudi, ali seže še globlje in ima svoj odmev v velikem porastu samomorov predvsem mladih ljudi?

Za koliko pa bi s tem zakonom zmanjšali goro trpljenja, ki že od nekdaj muči človeka? In za koga gre pri tem predlogu? Za težko bolnega starca ali starko, ki nikakor nočeta umreti, ali za njunega svojca, ki je lahko leta dolgo priklenjen k postelji svoje ostarele matere, očeta, bolne žene ali moža? Potem ko je sto pet let stara gospa umrla, je njena snaha, ki je bila že vdova, zavzdihnila: »Dvajset let življenja mi je s svojim sitnarjenjem pobrala.« Žena, ki že več kot deset let prenaša svojega bolnega moža, ki ne more poskrbeti niti za svoje najbolj enostavne potrebe, je že povsem izčrpana. Ko smo ji predlagali, naj da moža v oskrbo v dom za ostarele in si bo tako lahko privoščila nekaj prostega časa zase, je odločno odgovorila: »Ne, to pa ne!«

Komentar je objavljen novi številki tednika Družina (18/2023).

Je razprava o evtanaziji samo vprašanje končanja življenja starih in bolnih ljudi, ali seže še globlje in ima svoj odmev v velikem porastu samomorov predvsem mladih ljudi? Namesto da bi ljudi spodbujali k pogumnemu prenašanju tegob in trpljenja, jih nehote napeljujemo k usmrtitvi, k samomoru. Potem se sprašujemo, kakšne tegobe, kakšno trpljenje, kakšna izguba smisla je mlade prignala k tem dejanjem groze za starše in druge svojce.

Na pogrebu dekleta, ki je storilo samomor, so prebrali tudi njeno poslovilno pismo. Nobene tožbe, nobenega razočaranja nad seboj in svetom ni bilo v tem pismu. Samo otožne besede poslavljanja od svojih staršev, bratov in sester. Samo, kot bi za vedno odpotovala v neko daljno deželo, kjer se bodo nekoč spet srečali. Tako, kot je to dekle umrlo brez razloga, se bodo tudi mnoge usmrtitve v imenu sočutja s trpečimi zgodile brez razloga. Samo, da zadostimo svojemu lažnemu sočutju in se igramo boga.