V preteklosti so med katoliškimi novinarji tekle debate, ali je vloga katoliških medijev, da so glasilo o cerkvenih dogodkih ali da so profesionalni mediji, ki kot svoje osrednje poslanstvo jemljejo poročanje o vsem, kar zadeva življenje katoličanov. Danes teh debat ni več, zato se zdi, da smo našli odgovor na to vprašanje, in to po zaslugi digitalizacije skoraj vseh sfer našega vsakdana.

Bralne navade so se temu primerno spremenile. Prilagodile so se novim tehnologijam in načinom dostopa do informacij. Čeprav imamo danes na voljo več možnosti za to, se zdi, da vse manj beremo in da se – še zlasti mladi – osredotočajo na krajše in bolj vizualne vsebine, kot so družbena omrežja, videoposnetki in podobno.

Vključenost v družbena omrežja ima še eno posledico. Če smo se v preteklosti veliko spraševali, koliko naj katoliški mediji pišejo o Cerkvi, kadar gre kaj narobe, danes te dileme ni več. Zaradi družbenih omrežij se namreč vse izve. V javnost prek kakšnega medija ali osebnega zapisa pride neka informacija, zaokroži med uporabniki omrežij, vname se debata in vsak si oblikuje svoje mnenje. S tem načeloma ne bi bilo sicer nič narobe, če bi le bila informacija resnična in če bi o njej debatirali ljudje z različnimi pogledi na stvar. Družbena omrežja pa so ukrojena tako, da ljudje ostajamo znotraj kroga istomislečih (znotraj svojega mehurčka), upravljavci družbenih omrežij pa niso odgovorni za preverjanje resničnosti informacij, ki so na njih objavljene. Že večkrat se je izkazalo, kako je s pomočjo družbenih omrežij mogoče uspešno manipulirati z ljudmi.

Kadar se tako med ljudmi pojavijo informacije o kakšni recimo temu kočljivi cerkveni temi, katoliški mediji o tem enostavno ne moremo biti tiho. Nasprotno, v takšnih situacijah imamo neprecenljivo vlogo: da informacijo preverimo pri uradnih virih oz. odgovornih osebah in objavimo preverjeno novico, ki je običajno nekoliko drugačna kot govorice. Zavedamo se, da je kredibilnost naš največji adut: »Če piše v Družini, drži!«

Epidemija je spremenila tudi verske navade. Veliko župnikov pove, da se nekateri po zaprtju niso več vrnili v cerkev. V času, ko vse manj ljudi obiskuje nedeljske maše in prejema zakramente, so katoliški mediji morda edini stik oddaljenih s Cerkvijo. Katoliški mediji so zanje na nek način izložbeno okno Cerkve. Da bi lepoto življenja po veri približali širši javnosti, veliko pozornosti posvečamo tudi načinu pisanja oz. govorjenja ter privlačnosti oblike in fotografij. 

Uredniki in novinarji katoliških medijev se vse bolj zavedamo, da naša ciljna publika niso samo naročniki, ampak da je pomembno, da naše vsebine dosežejo tudi še nenaročnike: oddaljene kristjane, mlade, mlade družine, iskalce ... Zato se pospešeno digitaliziramo tudi mi: imamo spletne strani, družbena omrežja, multimedijske vsebine. Splet nam omogoča hitro komuniciranje z bralci, s pomočjo videov našim vsebinam dodamo tudi zabavno noto, po drugi strani pa – in na to smo ponosni – z digitalnimi vsebinami skušamo nagovarjati tudi nove bralce. Tiste, ki tiska sploh ne berejo več, tiste, ki se ne čutijo tako pripadni Cerkvi, da bi se naročili na katoliški tisk – da tudi njim predstavimo, kar pravi Cerkev: da Kristus kliče vsakogar.