»Družina je imela vedno posebno mesto v naši družini in se ni smela uporabljati v raznovrstne namene,« segajo spomini Ivanke Lipar v rano mladost. Še posebej se spominja 93-letne gospe, ki je s kolesom raznašala Družino po Vogljah.

Zvesta spremljevalka

»Kjer koli sem bila, me je Družina vedno spremljala. Zelo zanimivo je bilo prebrati, kar se v drugih časopisih ni dalo prebrati. Bile so kratke in sočne novice iz katoliškega sveta. Z veseljem sem brala članke novinarja Jožeta Zadravca, ki me je nagovarjal s svojim sočnim jezikom. Ob branju sem se gotovo bogatila tudi v slovenskem jeziku. Včasih smo lahko prebrali kakšno globlje razmišljanje o družbenem dogajanju tudi iz filozofskega pogleda.« Pozneje je kot sodelavka v bogoslužnem dogajanju v domači vasi, podružnica Voglje, po Božji besedi, ki je bila takrat osrednja tema Družine, izbirala pesmi za nedeljsko bogoslužje že od srede, ko je dobila novo številko. »Mi je kar malo žal, da po prenovi ni to več središčno in da prej najdem nedeljsko Božjo besedo na spletu.«

Ko ob listanju zašumi …

Zdaj bere, kar jo nagovori, in se tam ustavi. »Nazadnje me je zelo nagovoril komentar Ožbeja Peterleta o avtoriteti. Mnogim avtoriteto zagotavlja služba in njihov položaj, pa je to bolj suha in odbijajoča kot spodbujajoča avtoriteta. V spodbudo mi je, da so v družbenem, cerkvenem, družinskem ali vaškem življenju avtoritete in se v odnosu z njimi tudi sama bogatim. Taki odnosi tudi osrečujejo in spodbujajo za nadaljnje delo in angažma. Rada berem pričevanja, všeč so mi tudi prevodi, rada pa pogledam tudi, kaj se dogaja po slovenskih krajih.«


Ivanka je večkrat komu naročila Družino ali kupila več izvodov in jih podarila, ko jo je kaj nagovorilo in je želela, da bi to še kdo prebral. FOTO: Tatjana Splichal


Ivanka je večkrat komu naročila Družino ali kupila več izvodov in jih podarila, ko jo je kaj nagovorilo in je želela, da bi to še kdo prebral. »Več božičnih in velikonočnih prazničnih Družin sem rada podarila tudi sodelavkam, ker sem videla, da nam katoliški časopis odstira lažje razumevanje pedagoškega dela v katoliški ustanovi. Družino uporabljam tudi pri verouku glede na temo, ki je aktualna ali del redne vsebine. Čeprav veliko uporabljamo računalnike, šumenje ob listanju časopisa, ki ga prinese, prebudi zanimanje tudi med mladimi.«

Učila sem se zvestobe

Življenje na vasi je Ivanko zaznamovalo, eden večjih dogodkov pa je bila tudi bratova nova maša. Po organistovi smrti je oče vodil cerkveni zbor, po bratovem vstopu k salezijancem je oče nekaj časa dajal samo intonacijo, pri 15. pa je začela igrati na orgle že Ivanka, ki še vedno vztraja. »Ob naših pevcih sem se naučila zvestobe. Ob nedeljah so prihajali na kor, brez spremljave peli štiriglasno, kar me je zaznamovalo. Nisem profesionalna organistka in zborovodkinja, vendar z veseljem to delam Bogu v čast.« Že dolgo pomaga učiti verouk, služenje širši skupnosti na župnijski in občinski ravni je zanjo zelo pomembno. Igranje pri nedeljski maši je pred izletom in pred hojo v gore.

Novo življenje

Ivanka ostaja dejavna tudi po upokojitvi. Dan začne z molitvijo, največkrat psalmov, v to vključuje vse veroučence, njihove starše, pevce in ves slovenski narod. Rada ima domovino, občuduje stvarstvo in kolesari. Živi iz hvaležnosti za mnogotero obdarovanost. Ko je treba, priskoči na pomoč pri delu na domači kmetiji in pomaga pomoči potrebnim. S posebno hvaležnostjo se z veseljem zapelje čez mejo h Gospe Sveti, kjer meni, da so naše korenine, iz katerih še vedno rastemo.
_ _ _

*Prispevek je bil sprva objavljen v tedniku Družina (20/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Komentar: 70 let

Družina vstopa v 70. leto izhajanja [VIDEO]

Pogovor ob vstopu v 70. leto izhajanja Družine [VIDEO] 

»Imate priložnost, da ostanete steber resnice«