35-letna mama Tina je gospodinja, doma iz župnije Brezovica, kjer sta se z Gregorjem tudi spoznala v krogu Neokatehumenske skupnosti. 44-letni Gregor je iz Kamnika pod Krimom, dela kot direktor avtocentra AC Kondor. V svojo lepo hišo v Logatcu so se iz majhnega stanovanja v Borovnici priselili pred enim letom.

Kako sta se odločila za veliko družino?

Gregor: Kot mladenič si tega nisem predstavljal. Toda oba sva iz katoliških družin, povezanih z Neokatehumensko potjo, kjer so nama bile velike družine za zgled. Videl sem, da to ni nič tako dramatičnega, da funkcionira. Zdelo se mi je, da se imajo velike družine lepše. V skupnosti dobivava obilno duhovno podporo. Otroci velikih družin sicer niso varni pred vplivom kulture tega sveta, vendar imajo lahko velik potencial za družbo, saj so navajeni vseh mogočih interakcij in laže vstopajo v današnji zahtevni svet. 

Z otroki pa pride tudi blagoslov. Bog vedno poskrbi, tudi materialno. Bile so stiske, prostorske, finančne, zdravstvene, toda okoliščine se tako odvijejo, da na koncu Bog poskrbi za vsakega in pokaže svojo ljubezen.

Začelo se je novo šolsko leto. Da pripravite vse potrebščine, za vas najbrž ni majhen zalogaj?

Tina: Že ko se prejšnje šolsko leto konča, zberem vse sezname potrebščin in si zapišem, kaj je treba nabaviti: kar nekaj je zvezkov, kupim še kakšnega dodatnega, da mi sredi šolskega leta ne zmanjka. Naredim kupe barvic in ostalega. Manjkajoče potrebščine naročim po internetu, nekaj še osebno nakupim in dam kljukico. Sedaj, pred začetkom, sem vse nabavljeno zložila po kupčkih na veliko mizo in so otroci pospravili vsak svoje. Zdaj prihaja toliko obrazcev za izpolniti, da bi najraje imela eno veliko štampiljko, da bi vse po vrsti poštempljala! (smeh)

»Zlasti za vodstveno delo sem se veliko naučil od otrok.« FOTO: Grega Valančič.

Res pa si ne želim šole na daljavo, saj si še nisem odpočila od prejšnjega leta, ko smo živeli po načelu »preživeti«. Kakšne manj nujne vsebine, likovna, športna ali glasbena vzgoja, so pač odpadle, Bog pomagaj. Naš šolski sistem je narejen za majhne družine z enim, dvema otrokoma. Če pa jih imaš več in še vrtčevske zraven …, so težave. Moram pa pohvaliti vse učitelje, izkazali so polno mero razumevanja. Ko so prišli Teamsi, računalniki, tablice …, sem komaj čakala, da jih vrnemo, saj so otroci vsako prosto minutko viseli na risankah. Modem sem šla izklopit, pa so ga spet vklopili. (smeh) Zato se zelo veselim, da bo tole šolsko leto normalno, tudi če bo z maskami.

Je ob vseh šolskih obveznostih težko skrbeti za gospodinjstvo?

Gregor: Pri nas za vse skrbimo skupaj z otroki, tudi za čiščenje in pomivanje. Zdaj se nam je še pomivalni stroj pokvaril, nov pa je v garaži. Ampak ga kar ne zamenjam, ker vsa naša posoda itak ne gre noter. Redkokaj delava skupaj, umazana posoda pa je res dober team building. Ko pa gre Tina obleke prat, sušit in zlagat, je 2–3 ure ni nazaj. Med tednom kuha ona, med vikendi jaz, pa še kakšno torto naredim. Mene je mati vsega naučila. »Če hočeš dobro jesti, si moraš znati kaj tudi sam pripraviti,« je govorila.

»Velik projekt je tudi nabava čevljev. Jaz jih naročim kar po spletu. Potem pridejo in ugotoviš, da kakšen ne paše. Pa nič za to, si rečem, bo že počakal na manjšega.« FOTO: Grega Valančič.

Kako rešujete otroške spore?

Tina: Hja, nikakor ... (smeh) Na primer, eden zlaga lego kocke, drugi pride in mu jih podre. Razumeš pa oba: prvi bi rad ustvarjal, drugi pa bi se rad igral skupaj z njim. Včasih kaj poskusiš, rečeš: »Zmenite se!« Ampak večinoma, ko pride do besednih obračunov, niti ne posegava več. Zahtevava samo to, da se naučijo opravičiti se in reči »oprosti«.

Gregor: Posredujem samo, če začnejo fizično obračunavati med seboj. V veliki družini pa zna biti kdaj glasno, tako da se sosedje verjetno dobro počutijo, ko ugotovijo, da pri njih ni tako hudo.

Ključno pa je to, kako midva funkcionirava. Če sva midva v miru, je med otroki mirno. 

Ko pa midva začneva prepir, pa gre to naprej med vse. Pri tem nam pomaga zakonska skupina Družine in Življenja, kjer dobiva še nekaj psihologije, pa spodbude, da si vzameva čas za naju.

In kako gre med vama?

Gregor: Ni vedno idealno. Podobno kot v službi se tudi doma vedno najde nekaj, kar ni tako, kot bi jaz hotel. Ko pridem domov, pričakujem varno zatočišče, včasih pa ga ne najdem. Iščem neke malenkostne nepopolnosti, nato nezadovoljen težim, namesto da bi bil hvaležen za vse, kar je narejeno. To je »negativen boj«, iskanje udobja, predvidljive gotovosti … 

Toda od vsega tega ni nič, to te zelo malo izpolnjuje. Zato vsak dan znova obnavljam svoj »pozitivni boj«: vstopiti v osebni odnos z Bogom, ženo, da bi služil, ne pa strežem lastni sebičnosti, ko se vse vrti okrog lastnega popka. Hvala Bogu, da ko padem v greh, lahko grem k spovedi. Nisem popoln, ampak potrebujem Božjo pomoč, vstopam v ta odnos z njim in potem sem lahko dober oče, mož ali v službi.

Tina: Je naporno, ampak me tudi otroci veliko učijo. Vidim svojo nezmožnost, šibkost, omejenost, v smislu, kako hitro lahko »znorim«. Ne morem ljubiti brez Boga, čeprav jih imam rada, mi pa kdaj kdo tako stopi na živce, da mi postane skoraj sovražnik in ne zmorem biti prijazna. Že ko sem bila noseča, sem videla, da moram večkrat reči DA, kot Marija, »zgodi se« tvoja volja, Bog, tako z nama dvema kakor z otroki. 

S človeškimi očmi ni vedno lahko, ko vidiš, kaj vse gre lahko narobe. Z očmi vere, če imaš Boga, pa je vse drugače.

V vse vključujete vero. Kako jo prenašate otrokom?

Gregor: Ob nedeljah doma vsi skupaj molimo hvalnice z Božjo besedo, imamo družinsko katehezo, spontane prošnje, podelimo si izkušnje, se blagoslovimo z žegnano vodo, na koncu pa se posladkamo še s sladkarijami in nam je res lepo. Vera pa se prenaša z zgledom. Če se jaz kar naprej jezim, otrokom kažem, da nisem kristjan. Ne bodo verjeli, da je Bog ljubezen. Molitev je trenutek, ki generira mir v družini in utrdi avtoriteto mame in očeta.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (37/2021).