179 škatel gradiva iz Arhiva slovenske verske komisije je osrednji zelo obsežen vir, ki ga je uporabil Dejan Pacek pri pisanju doktorske disertacije, s katero ponuja temeljit vpogled v odnos med državo in Katoliško cerkvijo med letoma 1966 in 1991. Disertacijo (nastajala je pod mentorstvom dr. Matjaža Ambrožiča) je 4. novembra uspešno zagovarjal pred komisijo, ki so jo sestavljali (predsednik) dekan Teološke fakultete dr. Janez Vodičar ter (člani) dr. Bogdan Kolar, Miha Šimac in dr. Aleš Gabrič, z njo pa omogoča rekonstrukcijo treh ravni odnosa med državo in Cerkvijo v Sloveniji, in sicer odnos med Jugoslavijo in Svetim sedežem, odnos med slovensko republiško oblastjo in domačim episkopatom ter odnos med oblastjo med lokalno oblastjo in župnijskimi občestvi.

In kaj so nekatere temeljne značilnosti teh odnosov? Omenimo le nekatere avtorjeve ugotovitve, predstavljene pri zagovoru disertacije: komunistični režim v Sloveniji, naj je ta imel liberalni ali represivni predznak, je poskušal Cerkev onemogočiti v vlogi družbenega dejavnika; najprej zvezna, kasneje pa republiška oblast je sprejemala specifične zakonske in administrativne določbe z namenom, da karseda zoži delovanje Cerkve na strogo versko področje in s tem zavaruje pridobljen oblastni in ideološki monopol; ustavno načelo ločitve države in Cerkve je bilo s strani komunističnega režima razumljeno v negativnem smislu izločitve Cerkve iz javnega življenja (religija kot zasebna zadeva posameznika); oblast se je zaskrbljeno odzvala na poskuse Cerkve angažirati vernike v okviru župnijskih pastoralnih svetov, spričo bojazni pred obnavljanjem idejnega ali celo političnega pluralizma … Raziskovalno delo Dejana Packa je pomembno z več vidikov, tudi tistega, ki zadevo vlogo verskega tiska v obravnavanem obdobju, saj je tej tematiki namenil posebno poglavje, v katerem igra osrednjo vlogo prav Družina. Ena izmed razpravnih zvezd stalnic v republiški verski komisiji je bila namreč povezana s spremljanjem verskega tiska, zlasti Družine, v tisti njegovi razsežnosti, ki bi utegnila iti čez robove za oblast sprejemljivega vtikanja v zadeve, ki niso imele ozko verskega značaja.

Pogled britanskega generalnega konzula na Družino

Naj v zvezi s to tematiko omenimo samo en zanimiv drobec iz disertacije, ki omogoča vplogled v (samocenzurno) ravnanje Družininih ustvarjalcev v prvi polovici 80. let prejšnjega stoletja: »Družina in drugi slovenski verski tisk je dajal mesto kritiki deviacij v družbi, ki so bile na škodo Cerkvi in vernikom, ne da bi to kritiko stopnjeval vse do zavračanja sistema,« ugotavlja dr. Dejan Pacek, v ponazoritev pa ponuja vsebino razgovora med britanskim generalnim konzulom v Jugoslaviji in predstavnikom republiške verske komisije v januarju 1982. Konzul je namreč med drugim izrazil mnenje, da Družina »skoraj ne politizira« in je zato »nezanimivo branje«. Na vprašanje, ali je lahko Cerkev v Sloveniji politični konkurent partiji, pa je britanski diplomat pred skoraj 40 leti dobil odgovor, da Cerkvi ni uspelo izdelati alternative glede nacionalnega vprašanja ali identifikacije Cerkve z narodom – takšni poskusi obstajajo v glavnem le, ko gre za preteklost.

Tudi na tej podlagi Dejan Pacek zapiše naslednjo ugotovitev: »Zdi se verjetno, da je ravno prepričanje komunistične oblasti, da se je Cerkev odrekla zadnji sledi ambicije, da bi delovala kot politični voditelj slovenskega naroda, bilo vzrok, da oblast na vse pogostejšo družbeno kritiko ni reagirala na enak način kot v predhodnem desetletju, to je s klicanjem urednikov /verskega tiska/ na zagovor in z grožnjami z raznimi sankcijah. Prav nasprotno, s strani Komisije SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi se je spremljanje verskega tiska skrčilo na golo poročanje o njegovi vsebini, brez za predhodno obdobje značilnih obsežnih analiz in tehtanja ukrepov proti škofom, uredništvom ali novinarjem.«

Novega doktorja znanosti bralci Družine med drugim poznajo po prispevkih v mesečni prilogi Slovenski čas, ki se pronicljivo dotikajo različnih vidikov državno-cerkvenega odnosa v drugi polovici 20. stoletja: o vatikanski t. i. vzhodni politiki o družbenopolitičnih okoliščinah in posledicah imenovanja dr. Alojzija Šuštarja za ljubljanskega nadškofa metropolita ter o odzivu slovenske komunistične oblasti na nastop »ure laikov« zlasti skozi oblikovanje prvih župnijskih pastoralnih svetov.