Rahela in Janez Selan s štirimi otroki: Krištofom, Klaro, Ožbejem in Manco. FOTO: Tatjana Splichal



Janez Selan, gradbeni inženir, je z Rahelo, prof. biologije in kemije, poročen 14 let. Toplino doma v Notranjih Goricah ustvarjata skupaj s štirimi otroki, ki so jima podarjeni: Krištof (13), Klara (11), Ožbej (8) in Manca (5). Prezgodnje rojstvo Klare je pokazalo dragocenost vsakega življenja. Veselijo se življenja, radi skupaj pojejo, gredo v hribe, kolesarijo in se imajo lepo.

Kako je vaša družina povezana s sv. Jožefom?

Janez: Z Rahelo sva se poročila in čez devet mesecev se nama je pridružil Krištof. Pri drugi nosečnosti pa so se pojavile težave. 10. marca, v 21. tednu nosečnosti, so Rahelo sprejeli v bolnišnico.

Rahela: Ob vstopu v bolnišnico sem prejela bolniško maziljenje, ki me je okrepilo, in od takrat naprej sem bila mirna.

Janez: Nisva vedela, da bova imela devet dni priprave na rojstvo. Upala sva, da bo nosečnost trajala čim dlje ter da ne prekineva vezi življenja. Zavedala sva se, da nimava te pravice.

Rahela: Janez mi je prinesel koledarček do 25. tedna nosečnosti. Vedela sva, da je takrat možnost preživetja otroka večja. Na koledar je napisal svetnike, ki godujejo na tisti dan, da bi se jim priporočala. Naredila sva tudi devetdnevnico k materi Tereziji. Klara se je rodila 19. marca, na sv. Jožefa, zadnji dan devetdnevnice. Bila sva mirna, ker sva vedela, da sva naredila vse, kar je bilo v najini moči.

Janez: Kot sv. Jožef sva zaupala. Prosila sva ga: »Pomagaj nama, da bova zmogla sprejeti Božjo voljo!« Mreža molitve je bila na koncu tako velika, da niti ne veva, kdo vse je molil. Niso molili samo za Klaro, ampak tudi za Rahelo, za naju, maše so se darovale na različnih koncih Slovenije, v različnih občestvih. Ostala sva mirna in povezana. Na dan poroda sva svetega Jožefa prosila, da bi Klara živela vsaj kako minuto. Da bi bili vsaj malo skupaj. Rodila se je v 22. tednu in 6/7.

Rahela: Tudi Božja beseda mi je bila vedno v oporo: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč!« (Flp 4,13) in: »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Sv. Jožef je gotovo veliko izprosil.


Prezgodnje rojstvo Klare je pokazalo dragocenost vsakega življenja. FOTO: Tatjana Splichal


Klara se je rodila štiri mesece prezgodaj.

Rahela: V bolnišnici so na vsak način želeli prekiniti nosečnost. Seveda se s tem nisva strinjala. Vztrajala sva, da midva ne bova prekinila življenja umetno. Vseeno pa sva upala, da bo najin otrok vsaj nekaj trenutkov z nama. Babica v porodni sobi je slišala najino razmišljanje in rekla zdravnikom: »Starši so se odločili in ta otrok bo živel.« Pediatrinjo, ki naju je obiskala v porodni sobi, sva prosila, naj otroka, če mu bo srček bíl in bo kazal znake življenja, vzamejo na intenzivni oddelek. Janez je Klaro takoj po rojstvu krstil, potem so jo vzeli na intenzivni oddelek in od takrat so se zanjo trudili in izjemno lepo skrbeli.

Velikokrat sva prosila Svetega Duha za prave odločitve zdravnikov in sester. Zavedava se, da so bili vedno pravi ljudje ob pravem času na pravem mestu. Klara je sad molitve in še zdaj se zahvaljujeva za vse, ki so takrat molili za nas. Hvaležna sva tudi vsem zdravstvenim delavcem, ki so skrbeli za Klaro.

So rojstvu sledili še kakšni zapleti?

Rahela: Klarina pljuča so bila nerazvita. Zavedali smo se, da bo zdravljenje trajalo dolgo. Imela je več poslabšanj. Bilo je hudo. Večkrat smo se poslavljali od nje. Po sedmih mesecih je prišla domov. Kakšno veselje! Doma nam je bilo lepo. Kljub vsej medicinski opremi, ki jo je Klara potrebovala za dihanje. Velika preizkušnja je bila, ko je Klara po enem mesecu zbolela. Spet je bila sprejeta v bolnišnico, kjer se je stanje v nekaj urah tako poslabšalo, da smo se že poslavljali. Takrat mi je bilo zelo težko in sem se spraševala: »Zakaj?« Janez me je opomnil, da sva na začetku prosila le za nekaj trenutkov. Bili pa smo skupaj že 8 mesecev. Klari se je po nekaj tednih stanje čudežno izboljšalo. In malo pred božičem smo bili spet skupaj doma. Tisto leto smo praznovali enega najlepših božičev.


Po Klarinem rojstvu sva se začela zahvaljevati za vsako uro, ko smo bili pri njej in imeli možnost biti kot družina. Zdaj se vsak večer zahvaljujemo za življenje, da smo skupaj. FOTO: Tatjana Splichal


Za kaj si prizadevata pri vzgoji otrok?

Rahela: Po Klarinem rojstvu sva se začela zahvaljevati za vsako uro, ko smo bili pri njej in imeli možnost biti kot družina. Zdaj se vsak večer zahvaljujemo za življenje, da smo skupaj, se opravičimo, če je bilo kaj narobe, in prosimo Jezusa za pomoč. Učiva jih hvaležnosti.

Janez: Trudiva se, da spoštujejo ljudi, so dobri prijatelji. Midva pa jim morava biti v tem dober zgled.

Rahela: Želiva jim pokazati tudi prečudovito naravo. Radi hodimo v hribe in kolesarimo. Pri tem se vsi skupaj učimo vztrajnosti.

Janez: Ni v ospredju samo, kaj dobim, ampak da se želim darovati za drugega. Nismo zmeraj uspešni, lahko pa vedno znova začnemo. V postnem času nam Bog daje vsako leto priložnost, da postajamo boljši.

Janez Selan: Trudiva se, da otroci spoštujejo ljudi, so dobri prijatelji. Midva pa jim morava biti v tem dober zgled. FOTO: Tatjana Splichal

V čem vidita sporočilo velike noči?

Rahela: Je upanje, da bomo enkrat vsi skupaj, in povabilo, da vzamemo za dobro križ, ki nam je naložen, in hodimo za Gospodom, ker za vsakim križem pride tudi vstajenje, veselje, nova možnost. Ljubezen premaga vse in nam daje pogum (1 Jn 4,8).

Janez: Je upanje, da če sem padel, me bo nekdo pobral, oz. se bom pobral, ker mi bo pomagal.
_ _ _

*Celoten pogovor je objavljen v velikonočni Naši družini (14-15/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

»Bova imela pa Jožefa«

Na obisku pri družini Kepic iz Cerkelj na Gorenjskem

Družina Ban Katarinin rojstni dan praznuje vsak mesec

Družina Presečnik: prvi božič v troje