Skozi besede psalmista, ki nam jih v teh povelikonočnih dneh ponuja bogoslužno branje, gledam na Družinin jubilej. Sedemdeset je doba polnosti. Sedemdesetletnik s ponosom gleda na sinove in hčere, na lastne dosežke in še bolj na dosežke svojih otrok. 

Z veseljem in upanjem spremlja vnuke, ki vstopajo v življenje. Vsak dan bolj se zaveda, kako je vse minljivo in krhko, zato hvaležno sebe in vse, kar mu je drago, izroča v Božje roke. 

»Delo naših rok, Gospod, blagoslavljaj!« zaključi psalmist. Samo z Božjim blagoslovom bo naše delo rodilo dober sad. Sad, ki daje življenje. Trajen sad, odporen na črve in rjo.

Zgodba Družine je zgodba neštetih slovenskih družin, ki so šle skozi razna obdobja življenja. 

Ne samo duhovniki, vsi njeni sodelavci smejo reči z Valentinom Vodnikom: »Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo.« Za seboj so pustili pesem, nesnovno utelešenje Duha. 

Ustanovitelji in sodelavci Družine niso ustvarjalci snovnega projekta, katerega pomembnost se meri v prestižu, denarju ali politični moči. Te stvari so hrana za molje in rjo. 

Družini z veliko in družini z malo začetnico je skupno presežno poslanstvo: pisati pesem, hraniti duha, ali povedano v nam bolj domačem jeziku, oblikovati kulturo in izobrazbo človeka in skupnosti. Družina z veliko in z malo je katoliški projekt. 

Ne v izključujočem smislu, ki katoliško identiteto zreducira na ideologijo, ampak na način, ki objema vse, kar je dobrega, saj v tem vidi izraz Boga Stvarnika. 

To ji omogoča, da sodeluje pri vsem, kar je dobro, z vsakim, ki v srcu dobro misli. To je pot Boga Človeka, ki je prišel, da prinese mir in spravo.

Ko od daleč spremljam Družino, me kot kristjana in Slovenca navdajata veselje in ponos. 

Malo je medijev na svetu, ki bi tako uspešno združevali kulturno in izobraževalno poslanstvo s službo katoliški skupnosti pod vodstvom škofov. Ne manjka medijev, ki so na strani bodisi škofov ali laikov, bodisi konservativcev ali liberalcev, bodisi dobička ali plemenite ideje. 

Redki pa so tisti, ki zmorejo omenjena izključevanja preseči in jih objeti. Pristen katoliški projekt ustvarja možnost sprave med tistimi, ki se medsebojno izključujejo. Goji kulturo in širi človekovo obzorje na način, da ustvarja skupnost, je pa pri tem tudi gospodarsko uspešen! 

Kako redki so, ki to znajo doseči. Kako so potrebni danes, ko se človek in države zapirajo v neprodušne informacijske trdnjave izključujočih se ideologij, imperializma in potrošništva, kjer so mediji vedno bolj orodja dobička in užitja, orožja utišanja in obvladovanja.

Pisati pesem, gojiti duha. Duh pa veje, kjer hoče, ne pozna meja časa in prostora. Človek in projekt, ki gradi na duhu, se ne postara. Le bolj moder postaja z leti. 

V dneh, ko je upihnila sedemdeseto svečo na torti življenja, Družini voščim, naj med slovenske družine poseje še mnogo semen tistega Duha, ki je vir življenja, lepote in dobrote.

Bralcem, podpornikom in lastnikom pa voščim prave modrosti in zavzetosti, da jo bodo v tem še naprej podpirali. Družina je družinski projekt, ni sama sebi namen in ne more obstati brez zavzete podpore vseh omenjenih. 

Samo tako bodo prihodnje obletnice – naj jih bo še mnogo – razlog za ponosno praznovanje katoličanov in Slovencev.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (18/2022).