Z Jožefom in Marijo potujejo v Betlehem. »Nismo še na betlehemskih poljanah,« nam razkrijejo v pogovoru, raste pa pričakovanje, prežeto z veseljem.

Čeprav so vajini otroci so še majhni, je vaša priprava na božič dejavna.

Petra: Sliši se veliko, pa v resnici ni. Potovanje z Marijo in Jožefom prakticiramo iz leta v leto. Prejšnja leta smo natisnili ter izrezali sv. Jožefa in nosečo Marijo, ju pobarvali in potovali po stanovanju v malo večjih korakih. Letos smo skupaj z Julijo in Rebeko izrisali njuno pot ob spominjanju, kako dragoceno je bilo nama s sestro sodelovanje pri postavljanju jaslic. Veliko jima pomeni, da sta vključeni. Naredili sta potko za Marijo in Jožefa in pomagali pri oblikovanju figur. Imamo tudi adventni koledar, na katerem so že več let iste naloge.

Z naslednjim letom se pri nas začne šola in so pred nami novi izzivi, nove prigode. Drugače bo in za to je potreben čas. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj želita otrokom posredovati v adventnem času?

Petra: Adventni koledar nas opomni, v katerem obdobju smo. Naloge nam pomagajo, da ne bi šel ta čas kar mimo: nabrati moramo mah, se naučiti adventne in božične pesmi, poslati voščila … V bistvu so to najini opomniki, da se spomniva, kaj je še treba narediti.

Kristjan: V otrocih želiva prebuditi pričakovanje in zanimanje za dogodke, da potem radoživo sprašujejo. Z dnevnimi opravili in igro hočeva otroke vključiti v verovanje.

Iz leta v leto v adventu nastajajo tudi vaše jaslice.

Petra: Jaslice rastejo z nami. Vsakič so malo večje in bogatejše, kot je naše življenje. Začeli smo z izdelovanjem ovčk, potem je počasi nastajala naša družina, stari starši, prababice in pradedki … Vsakega smo naredili tako, da prinese Jezusu dar, to, s čim se rad ukvarja. Dodajamo figure, kot se širi naša in širša družina, kaj se tudi zamenja. Kasneje bodo verjetno želeli otroci še sami kaj dodati …

Kaj je pridobitev letošnjih jaslic?

Petra: Mojemu bratu smo klarinet zamenjali za žogo, saj zelo rad igra nogomet. Rodil se je bratranec David. Letos smo naredili tudi predjaslice: nosečo Marijo in Jožefa. Na list papirja smo narisali pot in napisali številke za vsak adventni dan. Marija in Jožef gresta vsak dan za eno polje naprej, punčki pa sta se spomnili na hiške, da bosta Marija in Jožef lahko na dolgi poti tudi prespala.

Julija in Rebeka radi sprašujeta, kaj se dogaja na poti, za naju pa je to priložnost, da obnavljava znanje. Zdaj smo pri članih razširjene družine, ki prihajajo k jaslicam, in še nismo na betlehemskih poljanah.

Moji spomini na advent so čudoviti in se spominjam lepih doživetij v krogu družine. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj pa vama pomeni adventni čas in praznovanje božiča?

Kristjan: V času pričakovanja božiča se umiri tudi narava, obenem pa nastaja novo življenje. Po rojstvu svojih otrok sem bil najbolj očaran, ko smo šli k polnočnici. Zelo mirno doživljam božič v krogu naše družine. Trudimo se, da smo doma in da bi na svoj način praznovali. Imela sva vsak svoja pričakovanja in jih počasi uskladila. Prvič je bilo najbolj porazno …

Petra: Prvo leto zakona sem razmišljala, kako dobra žena bom tudi v času praznikov. Kristjan pa je ravno takrat dobil koprivnico. Tako sva za božično pojedino jedla riž na vodi. Na koncu je bil pravi božič ravno to, da je Kristjan prišel iz bolnišnice, ni bilo treba delati nobene potice in se ukvarjati z ne vem kakšnimi stvarmi. Bila sva samo midva in Jezus. Prvi božič me je postavil na realna tla. To je bistvo – brez vsega. Tudi zdaj ne kompliciramo. Ne pečemo potice, ker jo jemo pri starih starših, razmišljam pa, da bom naredila torto za Jezusov rojstni dan. Naredimo kosilo, se igramo družabne igre, smo skupaj.

Povemo si, kaj je bilo dobrega in slabega, vključimo tudi opravičilo, če je treba. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj želita posredovati otrokom?

Petra: Absolutno bi jim rada posredovala vero, da bi se lahko vedno obrnili na Boga. Iz tega črpava tudi vse vrednote, ki so nama pomembne. Posejemo zrna z željo, da bodo bogato obrodila.

Kristjan: Privzgojiti jim želiva, da bi se razumeli med seboj, tako otroci kot midva, in spoštovanje do sočloveka. Starejša bo šla v šolo in je učiva samostojnosti, da se bo znala postaviti zase in povedati svoje stališče.

Je kdaj težko biti starš?

Kristjan: Vsak dan, ker nikoli ne veš, kaj te čaka, ker so otroci nepredvidljivi. Na vse moraš biti pripravljen. Hočem jim posvetiti svoj čas, ker me potrebujejo in se tudi največ naučijo, ko vidijo, kaj delam.

Petra: Včasih, ko je veliko vsega in se mudi, izgubim potrpljenje, zato si prizadevam, da si vedno vzamem dovolj časa.

S čim pa vaju otroci najbolj razveselijo?

Petra: S smehom, da se iskreno nasmejejo med sabo ali z nama.

Kristjan: Ko prileti kdo od otrok v objem. To mi največ pomeni, da potrebuje objem in bi mi obenem rad nekaj povedal.

Ali ob treh majhnih otrocih najdeta čas tudi zase?

Petra: Se kar trudiva in imava res dobre stare starše. Samo, da rečeva, radi priskočijo na pomoč. Če se da, prihajajo vsaj mesečno, da lahko sama kaj urediva, greva v trgovino ...

Kristjan: Večinoma nama ostajajo večeri, ko otroci zaspijo, če sem realen. Dokler imamo dojenčka, je več kot uro ali dve zase težko pričakovati. Imava tri otroke, ki so še manjši in jih teže pustiva drugim.

Kako ohranjate stike s širšo družino in prijatelji v koronačasu?

Petra: Vsakič, ko sem rodila, je bilo začetno obdobje zame puščava. Ko sem lani rodila v času zaprtja, pa je bilo zame olajšanje, ko je ves svet z mano odmiral in smo potem zaživeli novo življenje. Veliko stikov smo imeli s starši, tudi s starimi starši in smo se srečevali, če smo bili zdravi.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (51/2021).