Msgr. Andrej Glavan. FOTO: Tatjana Splichal.


O družinah v času epidemije in izzivih, ki jih prinaša leto družine, smo se pogovarjali z novomeškim škofom Andrejem Glavanom.

Celoten intervju je bil objavljen v tedniku Družina (13/2021).

Kakšen je namen leta družine, ki se je začelo na jožefovo?

Namen tega leta je preveriti, na kateri točki smo z udejanjanjem smernic za delo z zakonci in družinami. V letu priprave na svetovni dan družine bodo razni forumi.

Prvi tak forum bo v začetku junija prek spleta kot izmenjava izkušenj in trenutek dialoga o možnosti uresničevanja dobrih praks.

V Sloveniji je bil v organizaciji urada za družino uraden začetek leta družine 19. marca pri sv. Jožefu v Ljubljani. Predstavili so dvanajst konkretnih pastoralnih osnov, ki se ukvarjajo z zakonci, družinami, ločenimi, z vzgojo …

To so bile pastoralne informacije in hkrati vabilo, kje vse se lahko vključijo v družinsko in zakonsko pastoralo vsi, ki želijo nekaj narediti za družino, ki ni nič manj kot osnovna celica Cerkve in družbe, hišna Cerkev in maternica človeštva.

V zadnjem letu so bili starši postavljeni pred izziv kateheze v družini. Ali morda načrtujete kateheze za starše, ker mnogi povejo, da nimajo ustreznega znanja?

Epidemija covida-19 in zaprtje javnega življenja, šol, cerkva in veroučnih učilnic je pokazala, kako pomembna je družina, ko so morali prevzeti v veliki meri vlogo vrtcev, šol, voditeljev družinskega bogoslužja, katehetov in strežnikov v lažjih oblikah bolezni. Nepripravljeni na vse to so se znašli v velikih zadregah.

Ko sem v zadnjih mesecih v nekaterih župnijah opravil vizitacije pred birmo, sem ugotovil, da so nemočni tudi nekateri duhovniki, ker niso računali, da bo zanje to nujno potrebno, in se niso usposobili za sodobna sredstva komunikacije.

Neiznajdljivi so bili tudi v tem, da bi angažirali za pomoč študente, mladino ali mlajše starše, ki to delo obvladajo. Trenutno je težko načrtovati kako resno delo s starši, ker srečanja v živo niso mogoča, na daljavo pa je posredovanje tovrstnih izkušenj še težje.


FOTO: Tatjana Splichal.

Kako po umirjanju epidemije spet zbrati občestva v cerkvah po več kot enem letu?

Ko se je lani na začetku poletja epidemija začela umirjati, smo komaj čakali, kdaj se bo bogoslužje v naših cerkvah normaliziralo, a se je kmalu začel drugi val.

Že poleti pa nam je takratni perfekt za bogoslužje, kardinal Sarah, položil na srce, naj vernikom čimprej vrnemo evharistijo. Gotovo je imel v mislih zgled prvih kristjanov, ko je bilo še posebej težko pod cesarjem Dioklecijanom.

Znan je zagovor mučencev iz Abitinije, ki so svojim tožiteljem odgovarjali: »Brez strahu smo obhajali Gospodovo večerjo, ker je ne moremo opustiti, to je naša postava. Ne moremo živeti brez Gospodove večerje.«

Na te besede se sklicujejo nekateri, ki se jim zdijo ukrepi prepovedi nedeljskih maš oz. stroge omejitve prehude, vendar je naša dolžnost, da skrbimo za zdravje drug drugega ob tako hitrem širjenju bolezni in upoštevamo ukrepe v skupno dobro.

Ko se ozirate na prehojeno pot ob 15-letnici novomeške škofije?

Na zunaj bomo 15-letnico praznovali v soboto, 29. aprila, na Zaplazu. V 15 letih smo imeli kar nekaj načrtov, da bi več »vlagali« v živo pastoralo, a smo najprej vzpostavili predpogoje, stavbe, ki so potrebne tako za škofijsko ustanovo kot pastoralo, pa so se nam načrti drug za drugim podirali.

Prvo leto smo že načrtovali katoliško gimnazijo, pozneje katoliški vrtec, a v nekaterih ni bilo poguma in so se ustrašili težav. V načrtih je bila tudi ureditev arhiva in verskega muzeja v stari kašči.

Od prvega leta smo v škofiji skrbeli za povezovanje duhovnikov z željo, da se duhovniki povežejo med seboj in da zaživimo kot skupnost. Temu so sledile tudi druge škofije in je zaživelo po vseh škofijah.

Drug način povezovanja pa so kanonične vizitacije, ko vsake štiri leta obiščem vse župnije in lahko rečem, da danes dobro poznam škofijo.


Celoten intervju je bil objavljen v tedniku Družina (13/2021).

Preberite še:
- Gostoljubnost in jasna vizija
- Vsak od nas je nepogrešljiv