V svet glasbe jo je poneslo že pri štirih letih, Sprva je bila tolkalka in flavtistka v Godbi Stična, nato jo je pot ob plesu v folklorni skupini ponesla še v svet petja in vodenja zbora. Zadnjih 11 letih vodi svoj mešani pevski zbor Zborallica, ki tudi izven meja naše države žanje vidne uspehe. 

Na ohridskem zborovskem festivalu v Makedoniji je prejel srebrno priznanje, v kategoriji mešanih komornih zborov na festivalu Majske muzičke svečanosti v Bijeljini leta 2019 pa zlato priznanje. To leto je februarja prejela tudi Jurčičevo nagrado. Vse to so njeni uspehi, a seznamu še ni konca. Njen razpon interesov je sila širok, ljubezen do njene družine, njenega poklica in glasbe pa neizmerna.

Kaj je botrovalo, da ste poklicno na prvo mesto postavili medicino in ne glasbo?

To je bila velika dilema, predvsem v drugem in tretjem letniku gimnazije. V tistem obdobju sem se intenzivno posvečala igranju flavte pod mentorstvom prof. Nikoline Kovač Juvan in odločiti se je bilo potrebno, kako dalje. 

Zmagovalni nastop Zborallice v Bijeljini maja 2019. FOTO: Osebni arhiv Janja Omejec Strnad 

Babica Anica mi je dejala, da se bom, da če se odločim za medicino, z glasbo še vedno lahko ukvarjala ljubiteljsko, obratno pa ne gre. To je prevesilo tehtnico, za ta nasvet sem ji zelo hvaležna. (Janja Omejec Strnad)

Med študijem medicine sem se začela intenzivno ukvarjati z zborovodstvom ter obiskovala ure solo petja pri prof. Poloni Kopač Trontelj, a za vzporedni študij petja sem bila za to že nekoliko prestara. Pa tudi odločena sem bila, da želim opravljati poklic zdravnice, enostavno - zmanjkalo mi je nekaj ur v dnevu.

Kaj so prednosti obeh, kaj je tisto iz česar črpate in kaj je tisto, kar bi pri obeh izpustili?

Glasba me je naučila veščin stalnega učenja, ponavljanja, nadgrajevanja in mi gotovo privzgojila vztrajnost, kar je na področju medicine nujno. Med študijem medicine in specializacijo sem spoznala, kaj je empatija in ta pride še kako prav tudi pri ukvarjanju s pevci v zboru. 

Pri glasbi mi je nadvse všeč, da je tako raznolika. Sama pri sebi opažam, da glede na svoje razpoloženje poslušam različno glasbo in vedno se najde tista prava. To se pozna tudi na mojem repertoarju zbora Zborallice, meni je všeč glasba vseh obdobij. 

Tako je tudi pri medicini. V ambulanti družinske medicine se vsak dan srečujemo z različnimi ljudmi, življenjskimi zgodbami in kliničnimi slikami. In to nas bogati, noben dan v ambulanti ali na terenu ni rutinski.

Pri glasbi ne bi izpustila ničesar, pri medicini pa prav gotovo dni, ko je za mano huda urgenca, slaba diagnoza, trpljenje bolnikov ali njihovih svojcev. A tako žal ne gre, upam, da me ti trenutki vsaj delajo nekoliko močnejšo. (Janja Omejec Strnad)

Kako je epidemija koronavirusa kot zdravnico preoblikovala vas in vaše delo?

Naše delo se je v trenutku zelo spremenilo. Prvi val je bil strah pred neznanim, vsak dan smo prejemali novo gradivo, učili smo se predvsem po izkušnjah kolegov iz Italije. Večkrat sem se po telefonu slišala s kolegi iz primarja, ki so delali v drugih COVID ambulantah po Sloveniji. Obenem se je veliko obravnav preneslo na telefonsko oziroma elektronsko posvetovanje, celo na diagnostiko in zdravljenje. To mi ni po godu, rada vidim pacienta pred seboj, na ta način je obravnava veliko bolj kakovostna. Vsak naslednji val je prinesel nove izzive, nove negotovosti in tega pred epidemijo nisem poznala.

Spremenilo pa se je tudi osebno življenje, vsak dan sem se bala, da bi se okužila sama, jo prenesla na moža, dveletno hčerko, na svoje ali moževe starše.

Zato priznam, da sem bila na dan cepljenja proti Sars-CoV-2 resnično vzhičena in počutila sem se blagoslovljena, saj se mi je zdel to pravi korak k postopnem vračanju v normalno življenje. (Janja Omejec Strnad)

   Motivacijski pogovor v krogu Zborallice pred tekmovanjem v Makedoniji. FOTO: Osebni arhiv Janja Omejec Strnad 

Česa ste se o ljudeh pri svojem delu naučili?

Na nas se obračajo ljudje, ki so v stiski in v tistem trenutku potrebujejo zdravstvenega delavca, ki postopa profesionalno, vendar pa ob tem ne pozabi na lepo, vzpodbudno, prijazno besedo. Takrat ni čas za grajanje ali merjenje moči. Pri svojem delu se resnično trudim, da nudim zgoraj navedeno. Pridejo pa dnevi utrujenosti, tudi osebnih težav in stisk, ko navedeno veliko težje izpolnjujem, vendar se trudim in se učim vsak dan znova.

Kako združujete izzive poklica, dejavnosti zborovodje in družinsko življenje?

Vse navedeno me izpopolnjuje in gradi moj jaz. Poklic me z vsakodnevnimi izkušnjami bogati, dobivam nove izkušnje, novo znanje. Zborovodstvo me nadvse sprošča, to je moj filter, glasba daje življenju barvitost. Družina pa je moja božja milost.  (Janja Omejec Strnad)

Objem in pogovor z možem Jernejem, nasmeh in poljub starejše hčerke Eveline ter nedavni blagoslov z rojstvom druge hčere Valentine je vredno več kot vse na svetu. Ne dam ničesar- družine, poklica ali glasbe, saj brez navedenega enostavno ne bi bila več jaz.

Kako, da vam nikoli ne zmanjka energije in vse delate s takšnim zanosom?

Mislim, da je recept precej enostaven. Vse kar delam, delam rada in z ljubeznijo, hkrati pa mi predstavljajo nove izzive, s katerimi se rada spopadem. Ni pa čisto res, da mi nikoli ne zmanjka energije, takrat poteče kakšna solza, se prižge glasba Pedera B. Hellanda, v izparilnik kanejo kapljice eteričnega olja, ki takrat prija, sledi pogovor z možem, molitev v tišini in dolg spanec. Vse navedeno me ozdravi.

Kako se spopadate z neuspehi? Odpadlo vam je namreč tudi sodelovanje zbora pri ciklu Calling All Dawns v New Yorku.

Ja, ravno pred našim predvidenim odhodom se je zgodil popolni »lock-down.« Pri odpovedi sem se soočala z razočaranjem zaradi velikega pričakovanja, za pevci so bili meseci trdega dela, zbiranja sredstev, nastopov, organizacijska ekipa, na koncu je vse padlo v vodo. 

 Zborallica v Bijeljini. FOTO: Osebni arhiv Janja Omejec Strnad

Po drugi, verjetno medicinski plati, pa sem osebno občutila olajšanje, saj sem se počutila odgovorno, kaj če kateri od pevcev zboli na poti. Na koncertu bi namreč nastopali zbori iz celega sveta, zato je bila verjetnost okužbe še toliko večja, sploh pri petju, kjer vemo, da je prenos okužbe še toliko bolj verjeten. 

Moja največja želja pa je, da bi čim prej lahko nadaljevali z vajami kot nekoč - brez mask in omejitev in v zasedbi, kot smo končali marca 2020. Bojim se, da to ne bo več možno, epidemija je vplivala na vse plati življenja, tudi na naš zbor.  (Janja Omejec Strnad)

Pri neuspehih pri poklicnih izzivih pa mi največ pomaga molitev, velikokrat v nočnem času, ko se misli kar ne ustavijo. Takrat me umiri samo molitev, med njo običajno tudi uspem zaspati. In pa učenje, prebiranje literature, vedno pa mi je trdna opora moj mož. 

Moj mož mi nudi oporo v vsakem trenutku, ve kdaj poslušati in kdaj me okarati, ve kdaj me objeti in kdaj potrebujem trenutek zase. Za njega vem, da mi je bil namenjen, z njim je odšla zima in pognal je nov cvet.  (Janja Omejec Strnad)