Ljudje imamo navadno v svojem življenju vsaj dve družini – eno, v kateri se rodimo in odrastemo, in drugo, ki jo sami ustvarimo. Če so bile nekdanje krščanske družine precej stabilne, z močno medsebojno povezanostjo, ter so skrivale svoje rane in težave pred sosedi, se današnje družine razlikujejo od hiše do hiše. 

Odrasla sem v tradicionalni krščanski prekmurski družini, z vsemi slabostmi in težavami, ki jih je prinesel čas, a smo imeli tudi veliko veselja, upanja, vere in ljubezni. 

Pri verouku sem spoznala, da tudi večina današnjih modernih otrok, z mobiteli in računalniki, še zmeraj najbolj potrebuje družino, starše in brate ter sestre.

Ko sem odšla v samostan, sem dobila »razširjeno« redovniško družino in namesto svojih otrok imam nešteto »posvojencev«, namesto sopotnika sem zaročena z nevidnim Bogom, a namesto krvnih sorodnikov imam nešteto sester po vsem svetu. 

Moja družina, moja skupnost je nekaj najlepšega in obenem najzahtevnejšega. 

Kot mlado sestro me je navdušilo življenje med sestrami štirih narodnosti in treh jezikov, kar je zahtevalo ne samo prilagoditev in veliko odprtosti za sprejemanje različnosti, ampak tudi petje pesmi v različnih jezikih in učenje mnogih izročil in običajev. 

Krasno je, ker vem, da ko sem bolna, zame molijo sestre ne samo v Sloveniji in Črni gori, ampak tudi daleč v Braziliji in v Južni Afriki. Na pogreb mojih staršev so prišle sestre iz štirih držav in delile z menoj mojo bolečino. 

Ko kam potujem po Evropi, ne iščem najprej hotelov za prenočišče, ampak samostane sester, ki bodo prav gotovo našle kakšen kotiček tudi za neznano sestro, saj smo vse »naše«!

Moja velika družina mi pomaga sprejemati družine današnjega sveta – od navadnih do enostarševskih, od revnih do bogatih, od precepljenih do necepljenih. 

Redovniška družina me uči, kako poslušati tako ostarele kot majhne otroke. Lahko držim za roko prvoobhajanko, ki jo k prvemu obhajilu spremlja mama in njen partner ter oče in njegova nova žena … 

Pomaga mi razumeti družine, ki utrujene od naglice današnjega časa v nedeljo ne pridejo k maši, ker so preprosto zaspale. Pomaga mi, da molim zanje, kot se veselim tistih družin, kjer vsi hodijo k maši – od najstnika z uhančkom v ušesu do dojenčka, ki zažene vik in krik sredi pridige.

Jezus, ki se je rodil v precej drugačni družini, kot so bile tradicionalne krščanske družine, mi govori, da je on Odrešenik vseh družin in vsem podarja odprto srce, polno ljubezni ter jih z nežnostjo in nasmehom blagoslavlja.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (39/2021).