Damjan ni bil veren, zato so Moniki kot voditeljici oratorija, katehistinji in dejavni župljanki župnije Šenčur odsvetovali resnejšo zvezo z njim. O tem, kaj naj naredi, se je posvetovala s salezijancem Klemnom Balažičem, ki ji je modro odgovoril: »Če Bog želi, da sta vidva skupaj, bo on tudi poskrbel, da bo Damjan v to vstopil. Verjemi!« In je poskrbel. Damjan se je odločil za prejem zakramentov in odrinil z Moniko na globoko. Skupaj s tremi hčerami: Zarjo (9 let), Laro (6) in Hano (skoraj 2) živijo v Križah pri Tržiču.

Štiri leta za Laro se je rodila še Hana.

Monika: Že od vsega začetka je bila poseben otrok. V vsem se je razlikovala od prvih dveh: po značaju, obnašanju, prehranjevanju ... »To je res blagoslov,« smo bili hvaležni, potem pa šok …

 Znamenje križa na vrtu v zahvalo za Hanino ozdravljenje. FOTO: Damjan Crnič

V čem je bil šok?

Monika: Začelo se je lani, 12. oktobra, malo pred njenim prvim rojstnim dnem. Tri dni prej je nehala jesti, ni se več plazila, ni pa imela vročine in drugih simptomov. Posvetovala sem se z znanko pediatrinjo, ki se ji to ni zdelo nič posebnega, je pa svetovala, da greva vseeno dati kri.

Damjan: Ni spala, dostikrat se je zbujala in bila zelo utrujena.

Monika: Mislili smo, da gre za virozo. Zdravnica nas je kljub temu, da je bil mož v karanteni zaradi okužbe v službi, sprejela. Če nas ne bi, bi Hana najbrž ponoči umrla, so rekli zdravniki. Ko so sporočili rezultate iz laboratorija, se je zdravnica dobesedno sesedla na stolu in takoj poklicala rešilca, naju pa poslala v Ljubljano. Na pediatrični kliniki nam je zdravnik povedal, da gre za najbolj pogosto levkemijo, ob tem pa dodal: »Tako slabih izvidov krvi, kot jih ima Hana, niso zabeležili še v nobenem registru.« Imela je 2 milijona levkocitov (normalno je 10.000), zato so jo takoj odpeljali v enoto intenzivne terapije. Preden so jo odpeljali, sva si z možem izborila bolniškega duhovnika, ki jo je mazilil, in jo s tem izročila v Božje roke.

 Lara, Hana in Zarja Crnič. FOTO: Damjan Crnič

Kako sta se soočila z dejstvom, da je zbolela za levkemijo?

Damjan: Rekli so, da je to ena najbolj ozdravljivih oblik levkemije (80-odstotno), kar nama je vlilo upanje.

Monika: Če se je že moralo zgoditi, je vsaj po najboljšem scenariju.

Damjan: Zame je bilo še teže, ker nisem mogel do Hane. Bil sem v karanteni in sem imel novice samo od žene.

Monika: Najteže je, da gre za tvojo hčer, pa ti vzamejo vso pravico odločanja o njej, mož je ni mogel videti ... Takrat sem ga prvič videla jokati iz obupa in nemoči, ker ni mogel pomagati.

Damjan: Najbolj mi je pomagala molitev, ker mi nič drugega ni preostalo.

Monika: Na začetku sva bila šokirana in je iz naju bruhala jeza: »Zakaj ona? Zakaj se nam to dogaja? S čim smo si to zaslužili?« Damjan pa je rekel, da so taka vprašanja odveč.

 Za Zarjo je bil četrti julij najlepši dan, za vse pa zahvala za Hanino ozdravitev. FOTO: arhiv družine Crnič

Kaj vam daje moč, da kljub vsemu zmorete?

Monika: Dopoldne sem bila od desete do dvanajste z njo, potem pa sem morala za dve, tri ure ven. Bilo je popolno zaprtje in nisem imela kam iti. Z Damjanom sva v avtu skupaj pojedla kosilo in počakala, da sem se vrnila k Hani. Ko sem prišla domov, sva po molitvi rožnega venca v družinskem krogu dala punci spat, potem pa smo z zakonsko skupino in domačim župnikom molili rožni venec prek Zooma na začetku zdravljenja, ko je bila Hana še na intenzivni terapiji. Po enem tednu so jo zbudili iz kome, čeprav je bilo načrtovano, da jo bodo zbudili že naslednji dan, pa je bilo takrat njeno stanje najbolj kritično. Na Hanin rojstni dan, 21. oktobra, so jo sprejeli na oddelek. Tri tedne sva bili izolirani od sveta. Ob tem sem doživljala veliko nemoč: tvoj otrok noro trpi in mu ne moreš pomagati. Ko si želiš to breme in križ vzeti nase, pa ga ne moreš. Po 16 dneh so naju prestavili v sobo z Lael, z njeno mami sva se povezali in zvečer molili za najine otroke, kar mi je dalo moč, da sem laže zdržala.

Damjan Crnič: Otroci so nam podarjeni, niso naša last, mi pa skrbimo zanje. FOTO: Damjan Crnič

Po treh mesecih pa ste vi potrebovali pomoč.

Monika: Ves čas me je spremljal občutek krivde za Hanino bolezen in januarja sem se sesula. Izgorela sem. Ko sva prišli za novo leto domov in ko sem morala nazaj, mi je telo odpovedalo, začela sem se tresti, ničesar nisem mogla. Takrat se je Damjan ne glede na to, da je vedel, da ga v službi potrebujejo, odločil: »Monika, zdaj je družina prva. Ostani doma, pozdravi se, jaz bom poskrbel za Hano, ti pa za druge stvari.«

Damjan: Zamenjala sva se. V službi so razumeli situacijo in nisem imel težav, bil pa sem dosegljiv, če je bilo treba rešiti kakšno nerešljivo situacijo.

Monika: Za 14 dni mi je prišla pomagat moja mami. Bila sem izčrpana tudi od nespanja. Zaradi občutka krivde sem se še bolj razdajala, a nisem zmogla več. Tudi pri meni so v službi z razumevanjem sprejeli, da sem na bolniški zase, Damjan pa je bil do junija s Hano v bolnišnici.

 Damjan in Monika Crnič. FOTO: Damjan Crnič

Vam je bila v oporo tudi močna molitvena naveza, ki se je oblikovala januarja?

Monika: Takrat sem spet poklicala Jureta Koželja in povedala, da sama ne morem več. Hani se je stanje spet poslabšalo in po njegovem nasvetu smo naredili devetdnevnico k predragoceni Kristusovi krvi in potem z molitvijo nadaljevali vsak večer do junija. Še danes vidim Hano, ko je bila po 21 dneh prvič brez vročine in so se vsi, ki so molili z nami, veselili. Meni pa je bilo veliko laže, da sem lahko vsak večer dala breme iz sebe, ko sem povedala, kako se počutim, kako je s Hano. Trikrat na teden se je zanjo darovala tudi maša, če se ji je kdaj poslabšalo, pa še vmes.

Monika Crnič: Materialne stvari in čisto vsakdanjih problemov ni, ker jih ne vidiš, ko začneš gledati na življenje drugače. FOTO: Damjan Crnič

Pred zadnjim blokom zdravljenja ste izvedeli veselo novico …

Monika: Tolikokrat nam je bilo pokazano, da je Bog z nami in da Hana živi iz Božje milosti. Ko smo čakali rezultate punkcije, sem spraševala Boga, kaj je za Hano dobro, imeli pa smo tudi celonočno češčenje in sem bila naslednji dan ob blagoslovu z Najsvetejšim prepričana, da Hana tega ne bo potrebovala. Ob 12. uri naju je zdravnik poklical in sporočil, da presaditev ne bo potrebna. Takrat mi je tudi Damjan zaupal, da je doživel podoben Božji dotik, ko jo je peljal v operacijsko. Sedmega junija se je zdravljenje zaključilo.

Pogovor je v celoti objavljen v prilogi Naša družina (40/2021), ki jo najdete tudi na facebooku TUKAJ.

Se je vaše življenje v čem spremenilo?

Monika: V marsičem. Materialne stvari in čisto vsakdanjih problemov ni, ker jih ne vidiš, ko začneš gledati na življenje drugače.

Damjan: Otroci so nam podarjeni, niso naša last, mi pa skrbimo zanje.

Monika: Hvaležni moramo biti, da smo lahko skupaj, za sedanji trenutek, ker ne vemo, koliko časa nam je odmerjeno, da bomo lahko skupaj.