Nadaljevanje iz: Družina Černe, Gozd-Reka: Mit in resnica

Drugo grupo odredov je vodil Franc Rozman - Stane. Udarec na Jančah je bil hud. Morda so partizani res mislili, da jim ni uspelo zato, ker so bili izdani oziroma je Nemce nadnje priklicala izdaja. Nemci so za partizansko kolono na tem območju res izvedeli, toda ne po izdaji, ampak po naključju in partizanski neprevidnosti. Ko je nemški oficir na postojanki na Prežganju slišal partizansko kolono in odkril, da je njegova telefonska povezava z Litijo pretrgana, je bilo logično, da je takoj ukrepal. Tudi zato, ker ni vedel, ali nameravajo nemara partizani obkoliti in napasti njegovo šibko postojanko. Tako je ukrepal zaradi občutka lastne ogroženosti.

»Izdaja« je komunistom in partizanom služila kot izgovor za zločine

Černetovi pri vsem tem niso bili pomemben dejavnik. Tudi če bi res kdo od njih moral prenesti kakšno sporočilo, to nebi imelo nobene zveze s klasično izdajo in subjektivno krivdo. V to bi bili prisiljeni tudi zato, ker bi nemški oficir lahko kasneje vedno preveril, ali je bil njegov ukaz izvršen. Če ne bi bil, bi neposlušneža podvrgel hudim represalijam. Navadni ljudje so bili v takšnih vojnih razmerah povsem nemočni. Prav »pohod« 14. divizije je ljudi na osamljenih kmetijah na Štajerskem, kjer se je divizija gibala, postavil v izredno težak položaj. Če morebitne navzočnosti partizanov niso prijavili Nemcem in so ti to odkrili, je sledil najmanj požig kmetije. Milan Guček je to stisko v knjigi o Šercerjevi brigadi Pekoči sneg nazorno opisal.

Druga grupa odredov je s svojim pohodom na Štajersko celo zamujala dan ali dva. Zakaj? V Bizovik in Dobrunje je vodstvo (Stane Rozman in Dušan Kveder) poslalo posebno skupino, vodil jo je Albin Grajzer, ki je ugrabila Franca Jakoša st., Franca Jakoša ml. (očeta in sina) in Milka Cankarja iz Dobrunj ter Franceta Jakoša in Ivana Palčiča iz Bizovika. Odgnali so jih proti Polici in jih 18. maja 1942 v Krčmarjevem gozdu pri Bliski vasi pri Polici po hudem mučenju umorili. Krivili so jih organiziranja četniške ilegale, torej enote mimo nadzora partijske OF. Posledice tega umora so bile strašne. Verjetno je ista skupina partizanov čez en teden morila v Gozd-Reki.

Franc Rozman - Stane je v Gozd-Reko pri Prežganju poslal nočni morilski partizanski vod, ki je na binkoštno nedeljo, 25. maja 1942, ob 2. uri zjutraj z noži zaklal pet ljudi na domačiji Černe. Od leve oče Franc Černe ter hčerki Jožefa, stara komaj 15 let (1927) in Alojzija, ki je bila noseča.

Izmišljija Jožeta Mekinde v povojnem tisku

Julija 1952 je Jože Mekinda - Iztok v vodilnem režimskem dnevniku objavil kratek podlistek Borba II. grupe odredov na Jančah. Zapisal je naslednjo pravljico o izdaji: »Komandant Stane /Franc Rozman - Stane/ in Tomaž /Dušan Kveder - Tomaž/ sta odšla v štab, da bi se skupno s Skalo /Peter Stante - Skala/ in Marokom pomenili o situaciji. /.../ 'Glej, izdani smo,' je dejal Tomaž komandantu Stanetu, ki je še vedno proučeval nemški načrt za napad na partizane.

'Izdani, izdani.'

Se še spominjate lepe ženske postave, zavite v volneno ruto, kako je stala v senci luninega svita za priprtimi vrati? Mimo je korakala kolona in ženska je štela, štela. Njene grudi so se divje dvigale in padate, Vse bo naredila za ljubčka gestapovca. Toda vse to za ceno življenj 513 mož. Prekleti gestapo!

Stane je strmel nad strašnim izdajstvom. Podatki so točni, ženska je dobro štela. Pravilno je označena pot, kjer smo hodili in kjer smo mislili prekoračiti Savo. Toda Sava je zasedena. Točno so označene zasede ob Savi. /.../

'Kdo bi si mislil, da je imela pri sebi kar dva ljubimca gestapovca, ki sta nas opazovala skozi okno. Fricem bomo dali vetra, naj le še malo potrpe.' Tako je govoril Stane ostalim članom štaba in prekladal svoj čik, Tomaž pa je slonel ob njem. Tu nad tem izdajstvom so bili sklonjeni trije ljudje, ki jim je brez vsakega pridržka zaupalo svoje življenje 500 mož. Stane, Tomaž, Skala, to so imena, ki bodo za vedno zapisana v zlati knjigi našega partizanstva.«

Najprej so ubili nedolžne ljudi, potem pa so o njih pisali laži

Kakšne pravljice so ti ljudje pisali, potem ko so imeli neomejeno oblast. Najprej so ubili nedolžne ljudi, zato da so kompenzirali svojo krivdo za očitno nerealističen in neuspešen pohod Druge grupe na Štajersko, potem pa so o svojih žrtvah pisali neskončne nesmisle. Černetova naj bi štela partizane? Nemcem naj bi celo označila pot, kje naj bi partizani prekoračili Savo? Kot da je natančno vedela, za kaj gre pri Drugi grupi. Kakšni nesmisli. Najprej ubiješ ljudi, potem pa o njih pišeš velike izmišljije. Le kako naj bi partizanski komandant Franc Rozman - Stane takrat vedel, da sta bila pri Černetovih na obisku dva Kočevarja? To je lahko izvedel kvečjemu po pokolu pri Černetovih.

V tej hiši v Gozd-Reki so partizani 25. maja 1942 umorili pet ljudi. Černetovi pred svojo na novo zgrajeno hišo okrog leta 1930.

Komunistično-partizanski »grešni kozel«

Partizani so poboj na Černetovi domačiji razlagali s tem, da so »kaznovali« izdajalce, ki so jih prijavili Nemcem, zaradi česar je imela nato Druga grupa odredov pri Jančah hude spopade ter izgube in zaradi česar je njihov pohod na Štajersko propadel, saj so se morali vrniti nazaj na Dolenjsko. Toda v resnici je šlo za vzorec, ki so ga partizani kasneje še velikokrat ponovili. Pogosto so doživeli spopad in velike mrtvih zaradi svoje krivde. Toda poraz so potem »kompenzirali« tako, da so po njem »kaznovali« nekoga, ki je živel blizu dogodka. S tem so odvrnili pozornost od svoje krivde za poraz in jo naprtili nekomu drugemu, »grešnemu kozlu«, ki so ga nato brezobzirno ubili, nato pa razglasili, da so »kaznovali izdajalca«. Skoraj zagotovo je to prakso prinesel iz španske državljanske vojne Franc Rozman - Stane, ki je bil tam zelo angažiran in je od tam v resnici prišel že kot formiran vojak revolucije.

Kako ohraniti partizanski mit

V začetku junija 2002 je televizija prenašala iz Cankarjevega doma koncert, ki so mu dali lep pesniški naslov Samo en cvet. Tam so slavili Franca Rozmana - Staneta oziroma nekakšen sklad, ki ga je ustanovila borčevska organizacija in ga imenovala po Rozmanu, »legendarnem poveljniku partizanske vojske« in »narodnem heroju«. Povedali so nam tudi, naj bi Rozmanov sklad skrbel za »popularizacijo« NOB, skrbel pa naj bi tudi za obnovo partizanskih spomenikov.

Koliko celofana, da se skrije bistvo, to pa je vzdrževanje na polresnicah in neresnicah zgrajenega mita o NOB. Samo tisti, ki noče, danes ne vidi, kdo je bil v resnici Franc Rozman - Stane. Sicer pa, ta tendenca niti ni tako težavna glede na to, da je tudi to ena od povsem neraziskanih tem iz časa druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Če seveda zanemarimo razne propagandne zapise o Rozmanu.

Hiša Černetovih v Gozd-Reki junija 2002. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistično uničevanje ljudi

Černetove so umorili v brutalnem partizanskem množičnem pomoru, izvršenem po tipičnem scenariju, ki je vključeval grozo noči in divjanje pobesnelih morilcev. Nekoč so bili kot velika družina, po zločinu tiste majske noči leta 1942 pa jih razen za najožje okolje ni bilo več. Tudi to, da jih je nekdo šele 60 let kasneje prišel vprašat, kaj se jim je zgodilo – v tem primeru avtor tega prispevka –, priča o novejši slovenski zgodovini. Toda gre za obrazec, ki se ponavlja v stotinah in stotinah prizorov. Nekaj jih je zdaj odkritih, vsaj v grobih potezah, mnogi so še naprej zaviti v molk in pozabljenje. Ti ljudje so bili, so živeli, v tisoče je šlo njihovo število, dokler v njihove domove niso začeli vdirati Besi.

Prišel je domov na obisk – in v smrt

Kot mi je leta 2002 povedala Tončka, poročena Jekl, je bil njen oče Franc Černe nekaj časa na delu v Ameriki, okrog leta 1930 je doma v Gozd-Reki pozidal veliko novo hišo. V času pred umorom je bil kot gozdni nadzornik v Celovcu na tečaju. Na binkoštno soboto, 23. maja 1942, se je vrnil domov na obisk. Že na poti je slišal, da so Černetovi izdali Nemcem partizane in da so jih ti zato ubili, vendar to (še ni) bilo res. Čez dva dni so jih res ubili, tudi njega. Umor sem opisal v prvem delu.

Sinova Lado in Albin nista bila ranjena. Ladislava (1928) so januarja 1945 odpeljali partizani (imel je 14 let). Po vojni je bil tri leta v Knoju v Mariboru. Kasneje je bil doma na kmetiji. Poročen je bil z Zofko, imela sta sedem otrok. Umrl je leta 1982.

Albin je šel maja 1945 sosedu pomagat v gozd. Tam je imel hudo nesrečo; ko je voz zdrsnil, ga je hudo ranil v glavo, mu razmesaril nogo in roko. Odpeljali so ga v Litijo, vendar tam na »komandi mesta« niso hoteli dati prevoznega sredstva za bolnišnico – ker je šlo za Černetovega. Sestri Tončki je nato le uspelo dobiti rešilca iz Ljubljane. Brata je spremljala v bolnišnico, potem pa se je peš vrnila domov. Po vojni se je izučil za avtokleparja, imel delavnico, umrl je leta 1994.

Hčerka Tončka kot edina priča in tudi neposredna žrtev nočnega obiska rdečih Besov je leta 2002, ko mi je njihovo »zgodbo« pripovedovala, živela v Ljubljani.

Zakaj sem kljub prepovedi objavil znamenito fotografijo?

Naj zdaj, po 21 letih, let 2023, dodam, da mi je ob mojem obisku na Ježici Tončka Jekl pokazala fotografijo, kako na tleh ležijo umorjeni oče Franc in njeni sestri Lojzka in Jožefa. Ker do takrat nisem videl fotografije, ki bi prikazovala takšen partizanski zločin (in tudi kakšne druge podobne vse do danes nisem videl), sem jo prosil, če mi jo posodi, da jo dam preslikati. Ko sem jo prinesel nazaj, mi je rekla, da ne želi, da bi jo objavil. Na vprašanje zakaj, je dejala, da bi se jim lahko kdo potem maščeval, na primer tako, da bi jim razbil nagrobnik, na katerem so napisani umorjeni. Rekel sem ji, da v to ne verjamem, ker se nekaj takšnega ne dogaja (levičarji so razbili »le« nekaj farnih spominskih plošč). Fotografijo sem kasneje kljub temu objavil, vendar šele čez dve leti, v prispevku Zločinska pot, v Demokraciji (12. 2. 2004), ko sem objavljal enajst nadaljevanj o Francu Rozmanu - Stanetu. V tej nadaljevanki sem okoliščine Rozmanovega zločina nad Černetovimi v Gozd-Reki še obširneje analiziral (zdaj je ta nadaljevanka objavljena tudi na spletni strani Družine). Zakaj sem takrat to znamenito fotografijo, ki jo objavljam tudi zdaj, objavil kljub prepovedi njene lastnice? Že takrat mi je bilo jasno, da je v primeru komunizma in partizanstva v Sloveniji oziroma njihovih neskončnih zločinov, interes javnosti nad zasebnim interesom. To se za prizadetega zdi grobo, vendar novinarji in drugi raziskovalci, če bi upoštevali želje prizadetih, o mnogih temah ne bi mogli pisati nazorno, kolikor viri to dopuščajo.

Kip partizanskega komandanta in komunističnega »narodnega heroja« ter zločinca pri umoru družine Černe v Gozd-Reki 25. maja 1942 Franca Rozmana - Staneta v Bazi 20 v Kočevskem rogu. FOTO: Ivo Žajdela

Ko raziskovalcu pomagajo naključja

Naj se vrnem v leto 2002. 1. junija sem obiskal Prežganje, hišo Černetovih v Gozd-Reki, Štangarske Poljane, krožno pot mimo Tujega Grma pod Jančami sem sklenil na Prežganju. Nenavadni kolesar, ki se je prav tisti trenutek, ko »sem ga potreboval« na tej poti, znašel na njej, mi je odprl pomembna vrata. Naslednji dan sem poslušal popoldanska radijska poročila, v katerih so poročali, da je bila na Jančah borčevska slovesnost ob 60. obletnici pohoda Druge grupe odredov na Štajersko oziroma bojev na Jančah. Spreletelo me je, saj sem se dan prej peljal prav tam mimo in raziskoval dogodek, ki je bil neposredno povezan s partizanskima porazom in »zmago« na Jančah.

»Pohod« levičarjev, častilcev mitov o NOB, na Janče

Slavnostni govornik na Jančah je bil Rado Bohinc, notranji minister iz vrst združene liste, stranke, ki še vedno poskuša ohranjati pridobitve revolucije, kot smo desetletja poslušali to oznako. Bohinc je dejal, da »nekateri želijo razvrednotiti NOB z zatrjevanjem, da je bila to revolucija in ne borba za osvoboditev države« in da »takšni poskusi nikoli ne morejo uspeti, saj nimajo opore v zgo­dovinski resnici o evropskih zgodovinskih bojih in sodobni Evropi«. Dodal je še, da je »za obstoj našega naroda in kasnejšo osamosvojitev naše države NOB v drugi svetovni vojni ključno obdobje« in da so »narodnoosvobodilni boj, varnost in narodna enotnost točke, kjer ni prostora za nabiranje političnih točk«. Seveda, tako so navajeni govoriti s pozicije moči, pri čemer ni prav nič pomembno, kaj se govori in kako je pri vsem tem z resnico. Samo da se govori, samo da se grozi vsem tistim, ki razmišljajo drugače in jim ni vseeno, kaj se dela, kaj se govori in kakšna je resnica.

Ali levičarski politiki kdaj zardijo?

Drugi govornik na Jančah je bil litijski župan Mirko Kaplja. Dejal je, »da je mnogo novodobnih politikov, ki želijo to obdobje slovenske zgodovine zanikati, kot da ga nikdar ni bilo«. V tem prispevku si lahko župan LDS Litije prebere ne-zanikanje tega obdobja slovenske zgodovine. Župan Kaplja je tudi pomodroval, da »mnogi celo trdijo, da slovenska država temelji na kolaboraciji, tem najsramotnejšem dejanju, a zgodovina se k sreči ne da potvarjati«. Ne, zgodovine se ne da pačiti. Pa čeprav nekateri še vedno živijo z občutkom, da se da o njej neskončno sprenevedati. In včasih o njej klatiti tudi neumnosti. Ali ti ljudje kdaj zardijo?

Spominska plošča za žrtve komunizma na Prežganju, postavilo jo je Permetovo društvo, je brez treh maja 1942 umorjenih članov družine Černe iz Gozd-Reke. FOTO: Ivo Žajdela

V smrt so jih pošiljali za končni cilj – za oblast

Kaj so torej borci v nedeljo, 2. junija 2002, slavili na Tujem Grmu pri Jančah? Omenili so »pomen bojev«, ki so tam potekali. Kakšen pomen pa so ti »boji« imeli? Tako kot mnogi drugi boji enot, ki so jih med vojno vodili komunisti, je bil tudi tisti pri Jančah nepotreben. Še posebej zato, ker je za vsem tem stal neki drugi cilj, ne pa samo odpor proti okupatorju. Komunisti so ljudi žrtvovali, jih pošiljali v zanesljivo smrt, vse za končni cilj, za oblast. Toda žrtvovani ljudje, ki so jih takrat mimo Janč vodili strategi iz Španije, niso bili dovolj. Ubiti so »morali« tudi nedolžne ljudi, ki so bili krivi edino tega, da so bili takrat tam. Ubili so jih zato, da bi bila pot (na oblast) čim manj pregledna.

To je zgodba tudi o naši novinarski bedi, ko naši mediji o raznih pohodih v Dražgoše, na Poljano, na Janče itd. poročajo kot o nečem veličastnem. Ali ne vedo ali nočejo vedeti, da gre za zlagane mite, za katerimi se skrivajo hude tragedije? Župan Kaplja pa je govoričil o kolaboraciji.

Konec