Ta prispevek sem napisal leta 2002 in objavil v Demokraciji v dveh nadaljevanjih (4. in 11. julija 2002). Za to objavo sem ga nekoliko dopolnil.

Aprila 1995 sem izvedel za partizanski poboj treh članov Černetove družine iz Gozd-Reke. Takrat je bila postavljena spominska plošča na pokopališču na Prežganju. Nekdo mi je dejal, da na plošči manjka vsaj 12 imen, žrtev komunistične revolucije, med njimi tudi trije člani Černetove družine. To me je vznemirilo, saj ni mogoče razumeti, zakaj se pri tako pomembnem opravilu, kot je postavljanje spominskih plošč za več kot pol stoletja zamolčane žrtve komunističnega nasilja, k delu ne pristopi temeljiteje in bolj odgovorno, saj je vprašanje, kdo bo kdaj za nekom popravljal slabo opravljeno delo. V večini primerov ga ne bo nihče (21 in več let kasneje lahko le ugotovim, da ga ni ne v tem in ne v večini drugih podobnih primerov, na primer na Mirni, nihče).

Kasneje se je izkazalo, da je bilo predvsem Društvo za ureditev zamolčanih grobov, ki ga je vodil Franc Perme, pri zbiranju imen precej površno. Bolj kot sistematičnost zbiranja čim več imen jih je zanimala formalna podoba: zbrati nekaj imen, postaviti spominsko ploščo in s tem naj bi bilo delo opravljeno. Tudi na Prežganju je spomenik zamolčanim žrtvam revolucije postavilo Permetovo društvo.

Černetovi iz Gozd-Reke okrog leta 1930. Zadaj Marija in Franc, spredaj od leve Antonija (ranjena), mama Marija (roj. Mandelj; ranjena) z Janezom v naročju, Jožefa (umorjena), oče Franc (umorjen) z Ladom v naročju in Alojzija (umorjena).

Skrivnost na Prežganju

Vrsto let sem v spominu nosil vznemirljivi kraj Gozd-Reka ter njegovo medvojno skrivnost. Spraševal sem se, ali tam, kjer so partizani nekoč ubili Černetove, sploh še kdo živi. Skrivnostnost je bila razlog, predvsem pa občutek, da bo umor neke družine ostal pozabljen, če se ne bom sam odpravil v tiste kraje za Prežganjem, da sem se na prvi junijski dan leta 2002 odpravil na pot. Po dolini Besnice sem srečeval rekreativne kolesarje in kdo bi slutil, da bom srečal nenavadnega kolesarja, ki mi bo pomembno pomagal do cilja.

Čez Trebeljevo sem se zapeljal na visok hribček, na katerem kraljuje cerkev in lep razgled s Prežganja. Mimo tega »lepega razgleda« se je pred šestdesetimi leti pomikala neka partizanska enota ... Poleg izvrstnega razgleda sem pregledal napise na nagrobnikih in naletel tudi na Černetovega. Grob je lep, s podrobnimi podatki, celo s popolnim datumom umora pri vseh treh družinskih članih. Misli so mi ves čas uhajale naprej in se osrediščale v vprašanjih, ali bom našel Černetovo domačijo, je kdo sploh še živ, mi bo kdo o 60 let oddaljenem dogodku vedel kaj povedati.

Pomoč naključnega kolesarja

Spustil sem se s prežganjskega hriba nazaj proti Trebeljevemu in nenadoma sem pred seboj zagledal kolesarja. Vprašal sem ga, ali mi ve kaj povedati o Černetovih v Gozd-Reki, ki so jih med vojno ubili partizani. Takoj mi je povedal, da ve, da je njihova hiša dokaj blizu, ob cesti proti Šmartnemu, in da je tistega dne kot desetletni fantič s še nekaterimi drugimi šel gledat prizorišče umora. Na dvorišču je videl z rjuhami pokrita trupla.

Nenadejani kolesar mi je dejal, da zdaj sicer živi v Stični in da se je od lam pripeljal s kolesom pogledat svoj domači kraj. Res lepo naključje. Potreboval sem informatorja, ta pa se je pripeljal kar iz Stične.

Tako imenovana »Druga grupa odredov«

Spomladi je partijsko-partizansko vodstvo organiziralo enoto, ki naj bi odšla na Štajersko. Za njene poveljnike so določili zanesljive partijce in prekaljene borce, ki so se pilili v španski revoluciji. Komandant štajerske skupine je postal Franc Rozman - Stane, politkomisar pa Dušan Kveder - Tomaž. Oba sta se kalila v španski državljanski vojni. Tam je na strani komunističnega tabora sodelovalo kar 534 Slovencev, od tega jih je 231 umrlo. Rozman, Kveder, Bebler, Gregorčič, Semič so se skupaj z mnogimi vrnili iz Španije in postali ogrodje komunistične vojske v slovenski komunistični revoluciji.

V okviru tako imenovane Druge grupe odredov je bil tudi prvi štajerski bataljon. Njegov poveljnik je aprila 1942 postal Rudi Knez - Silas, politkomisar pa Boris Čižmek - Bor, človeka torej, ki sta bila izrazita partijca in revolucionarja, odgovorna za mnoge kasnejše umore, Knez celo tako zelo, da ga je moralo samo partizansko vodstvo ustreliti ...

Partizani so šli kar po glavni cesti

Takšna poveljniška posadka je v okviru Drage grupe odredov 20. maja 1942 popeljala z Dolenjske na Štajersko nekaj več kot 500 partizanov. Pot so začeli na Polici in Kuclju in pri Velikem Trebeljevem prešli italijansko-nemško mejo. »Pod Trebeljevim so nadaljevali pot po cesti proti Šmartnemu in pri Plankovcu zavili ...« so zapisali v brošuri Vodič II. grupe odredov NOV in POS, ki so jo izdali leta 1980. V knjigi Pohod II. grupe odredov na Štajersko, izšla je leta 1959, je avtor Jože Mekinda - Franci del poti, ki nas tu zanima, opi­sal tako: »Več kilometrov dolga kolona se je vila pod vasjo Trebeljevo čez glavno cesto mimo Meketanja pri Štrusovem mlinu.«

Partizani so Nemcem dali dovolj znakov za svojo prisotnost

Navedka nam povesta, da je dolga kolona partizanov del svoje poti šla kar po glavni cesti, ki se spušča od Trebeljevega proti Litiji. Šli so mimo Černetove domačije (po domače Mokotarjeve). Toda gibali so se tudi v neposredni bližini nemške obmejne postojanke na Prežganjskem hribu. Tej postojanki so partizani prerezali telefonsko žico, tako da od tam Nemci ne bi mogli sporočiti v Litijo o njihovi navzočnosti. Nemcem so torej partizani sami dali znak, da so tam ...

Verjetno je tudi neizkušenost botrovala dokajšnji ležernosti, Nemci na Prežganju so opazili ta »mimohod« velike partizanske enote, kar je bila takrat zanje še velika novost, saj doslej česa takšnega še niso doživeli. Domnevam lahko, da jih je pri tem, bilo je le nekaj stražarjev, zagrabila panika, saj niso vedeli, kaj partizani nameravajo in da je njihov cilj le neoviran dohod do Save in prečenje reke.

Partizanski poraz na Jančah

Nemške enote so II. grupo, ki se je znašla na težavnem terenu z visokimi vzpetinami in globokimi jarki, ponoči na 21. maj 1942 obkolile. Naslednja dva dneva so potekali hudi spopadi pri Jančah. Ponoči na 23. maj se je partizanom uspelo izviti iz obroča, vendar so se morali v hudih mukah vrniti nazaj, od koder so prišli. Udarec za partizansko vodstvo je bil hud. Na Jančah so Nemci ubili 11 partizanov in toliko so jih tudi ranili.

Povojna politika in publicistika sta tako kot mnoge druge tragedije in poraze tudi tega spremenili oziroma preimenovali v zmago. Nemcem so na Jančah pripisali strahovit poraz in jim pripisali 70 mrtvih. Povojna partizanska literatura je dogodek opisala v precej izkrivljeni luči. V prvem Litijskem zborniku iz leta 1969 so zapisali, da je boj II. grupe na Jančah »odjeknil po vsej Sloveniji«. Ta zbornik na uvodni strani nosi fotografijo Rozmana in Kvedra, dveh najvidnejših španskih borcev – ter akterjev na Jančah in pri Černetovih. Na Tujem Grmu pri Jančah, kjer je potekal najhujši spopad, stoji spomenik, na katerem piše: »Na tem kraju je 22. maja 1942 slavna II. grupa partizanskih odredov Slovenije izbojevala veliko zmago nad nemškim okupatorjem.« Ta »velika zmaga« je bila seveda velik poraz. Slovenija je vklenjena v tovrstne spomenike. Potem pa se nekateri čudijo, zakaj je partizanski mit še vedno tako močan.

Na Tujem Grmu pri Jančah stoji spomenik, na katerem piše: »Na tem kraju je 22. maja 1942 slavna II. grupa partizanskih odredov Slovenije izbojevala veliko zmago nad nemškim okupatorjem.« Ta »velika zmaga« je bila seveda velik poraz.

Dva partizanska pohoda v smrt

Druga grupa odredov se je nato več kot mesec kasneje prek Krima, Polhograjskega hribovja in Gorenjske prebijala na Štajersko. Na cilj je prišla povsem razbita. Partijsko-partizansko vodstvo je to zgodbo potem še enkrat ponovilo, ko je v začetku leta 1944 poslalo na Štajersko 14. divizijo. Ta je na Štajersko sicer prišla, toda tam se je znašla v nemških hajkah. Krvavela je sama, toda nastradali so tudi kraji in ljudje, kjer se je gibala. Obe zgodbi, tako pohod II. grupe, kot pohod 14. divizije, sta zgodbi o krutem scenariju, po katerem je partija za dosego svojih ciljev poganjala v trpljenje ter smrt celo odrede in divizije. Število žrtev (pravilno: ubitih) ni bilo pomembno. Pomemben je bil le cilj – priti na oblast. Za ta cilj pa število mrtvih ni bilo pomembno. Obe v svojem času največji partizanski enoti, Drugo grupo in 14. divizijo, so komunisti žrtvovali. Nič nista dosegli, toda za mnoge je to bil čisti pogon v uničenje. Niso se ga zavedali, saj se o njem niso bili zmožni spraševati. Vedeli so le nekateri, ki pa so gledali daleč naprej. Tako kot danes, ko nekateri pozivajo h »gledanju naprej« – zato, da se ne bi ukvarjali s sedanjostjo, zgrajeno na preteklosti.

Partizanski umor Černetovih

Dva dni po porazu na Jančah, 25. maja 1942, ob dveh ponoči so partizani obkolili hišo Černetovih v Gozd-Reki pod Prežganjem. Trkali so na okno in jih pozivali, naj »malo odpro«. Ker so se Černetovi bali in niso hoteli odpreti, so nočni obiskovalci vdrli skozi okno v »veliki hiši«. V postelji so do smrti zabodli očeta Franca Černeta (1884).

V sosednji kamri so ustrelili dva fanta Kočevska Nemca (preseljena pred tem v Brežice). Drugi družinski člani so se razbežali. Hčer Lojzko Černe (1922) so dobili v shrambi in jo tam umorili z nožem (zabodli so jo v prsi in prerezali trebuh). Bila je v visoki nosečnosti. Drugi so se zatekli v klet, saj čez verando niso mogli, ker je bila zastražena. Hoteli so se rešiti skozi zadnja spodnja kletna vrata, vendar so bila tudi ta zastražena. Tam so partizani zabodli v prsi mamo Marijo ter hčerki Jožefo Černe (zabodli so jo v vrat in prsi) in Tončko (zabodli so jo z dvema vbodoma v vrat). Z Jožefo (1927) so se domači po odhodu partizanskih morilcev malo še pogovarjali, ko so molili, vendar je hitro izkrvavela.

Kočevarska Nemca sta bila na obisku. Njuni trupli so Nemci pobrali in odpeljali, verjetno sta pokopana na Prežganju (?). Eden je bil Jože Mihel(č)ič. Lojzka se je nameravala z njim poročiti. Spoznala ga je na Prežganju. Tam je bil oskrbnik živine na farovški kmetiji in na njej je bila nekaj časa tudi Lojzka. Ranjeno mater in hčerko so Nemci na tovornjaku odpeljali najprej v Litijo, od tam pa v bolnišnico na Golnik.

Morilska partizanska enota naj bi bila prišla čez Obolno, čez takratno mejo, z Dolenjske strani torej. Kdo jo je poslal? Ali Franc Rozman - Stane? Ali morda kdo še višji? O vsem tem partizanska literatura skrbno molči.

Trojica partizanskih komandantov, z leve Dušan Kveder - Tomaž, drugi Franc Rozman - Stane, tretji Peter Stante - Skala. Še posebej prva dva sta odgovorna za nešteto partizanskih zločinov. Oba so komunisti razglasili za »narodna heroja«. VIR: Arhiv Slovenije

Rozman in Kveder sta za poraz poiskala grešnega kozla

Partizani naj bi pokol pri Černetovih naredili zato, ker so jih dolžili, da so izdali gibanje Druge grupe odredov tam mimo Nemcem, zaradi česar so jih ti potem obkolili pri Jančah ter po hudih bojih in žrtvah pognali nazaj na Dolenjsko. Pa je bilo res tako?

Zgodaj zjutraj 20. maja 1942 je dolga kolona partizanov zbudila Černetove, ko so šli mimo njihove hiše. Hčerka umorjene družine, Tončka, poročena Jekl, edina še živa priča poboja, mi je leta 2002 povedala, da se je sestra Alojzija začudila, kako to, da gre toliko ljudi mimo njih. Nekaj za tem je prihitel do njih nemški oficir Herman Gracer, ki je bil na Prežganju na obmejni postojanki. Černetovi so ga poznali, saj je bila nemška posadka na Prežganju v gornjih prostorih župnišča, v spodnjih prostorih pa so živeli oskrbniki kmetije, med njimi nekaj časa tudi Černetova Alojzija in njen bodoči mož.

Grob družine Černe na Prežganju (leta 2002). FOTO: Ivo Žajdela

Vzroki za partizanski poraz

Nemški oficir je videl mimohod partizanske kolone, ko se je ta zgodaj ponoči premikala blizu njegove postojanke na Prežganju. Hotel je dobiti očeta, verjetno zato, da bi ga poslal v Litijo, kjer bi povedal za partizansko navzočnost, vendar ga ni bilo doma. Partizani so Nemcem prerezali telefonsko žico, tako da sami niso mogli novice neposredno sporočiti v Litijo. Takrat se je z avtomobilom iz litijske strani pripeljal Nemec Pušman, ki je bil v graščini Slatna. Nemški komandant ga je ustavil in ga poslal nazaj, da je v Litiji na poveljstvu sporočil za navzočnost velike partizanske enote. Nemci so potem popoldne začeli s hajko za partizani ...

Konec v prispevku: Družina Černe, Gozd-Reka: Pohod smrti.