Knjiga dr. Jureta Ramšaka (Samo)upravljanje intelekta. Družbena kritika v poznosocialistični Sloveniji je najbrž prvo zgodovinopisno delo, ki na Slovenskem na osnovi virov bistri pogled na tako imenovana svinčena leta.

To so leta po odjugi vlade Staneta Kavčiča, leta, ki so še živo v spominu. Še več, takšne ali drugačne interpretacije takratnih dogodkov, povezanih s kritiko komunističnega režima, so razmeroma neraziskane – predvsem zločinsko delovanje Udbe.

Kritika »socialističnega humanizma«

Avtor je oporečništvo v Sloveniji postavil v širši časovni in geografski okvir, tudi jugoslovanskega. Pozornost je usmeril na oporečniške posameznike in skupine ter reakcije komunistične oblasti oz. represivnega aparata.

Prave, organizirane opozicije niti ni bilo – ker je ni moglo biti, saj je Udba spremljala tako rekoč vse.

Zato je družbeno kritiko v poznem socializmu v Sloveniji, tudi z ekscesnimi situacijami, kot je za knjigo zapisal njen recenzent dr. Peter Vodopivec, predočil glede na vsebinske poudarke (z naslovi poglavij: Kritika socialističnega humanizma, Sociološka kritika samoupravljanja, Kritična teorija družbe, Meščansko-demokratska in nacionalna kritika, Kritika položaja vernikov in verskih skupnosti), pri čemer je jasno, da so bili avtorji obravnavanih kritičnih besedil in ocen posamezniki, intelektualci, ki se večinoma niso povezovali v skupine, temveč so nastopali vsak zase, vsak s svojimi stališči.

Od Pirjevca, Kocbeka do Rebule

Avtor je tako obširneje predstavil in analiziral razmišljanja in polemične razprave Dušana Pirjevca, Tarasa Kermaunerja, Marjana Krambergerja, Veljka Rusa, Vladimirja Arzenška, Franceta Bučarja in Tineta Hribarja ter nekaterih drugih sodelavcev tedanjih kulturnih revij.

Hkrati pa tudi Edvarda Kocbeka, Franca Miklavčiča, Viktorja Blažiča, Borisa Pahorja, Alojza Rebule in drugih.

Posebej obravnava študentsko gibanje ter cerkveno in laično kritiko položaja vernikov in verskih skupnosti ter vprašanja domnevno svetovnonazorsko nevtralnega šolstva in državljanskih pravic vernikov.