Drugi vatikanski koncil – poziv k odkrivanju lepot vere

Kateheza Benedikta XVI. med splošno avdienco 10. oktobra

Pred nami je obhajanje 50. obletnice začetka drugega vatikanskega koncila in začetek leta vere.

V tej katehezi bi – z nekaj kratkih misli – rad premišljeval o koncilu kot velikem cerkvenem dogodku, ki sem mu bil neposredna priča. Koncil se nam kaže kot velika freska, poslikana z mnogoterimi in raznolikimi elementi pod vodstvom Svetega Duha. Kot bi gledali fresko neprecenljive vrednosti, tudi v milostnem dogodku koncila kar naprej odkrivamo izjemno bogastvo in vedno nove odtenke in podrobnosti.

Blaženi Janez Pavel II. je ob začetku tretjega tisočletja zapisal: »Bolj kot kadar koli prej čutim dolžnost, da spomnim na koncil kot na veliko milost, ki je bila naklonjena Cerkvi v 20. stoletju. V njem lahko prepoznamo zanesljiv kompas, ki nas bo usmerjal na poti skozi stoletje, ki se začenja« (apostolsko pismo Na začetku novega tisočletja, 57). Mislim, da je primerjava zelo ustrezna. Vrniti se je treba h koncilskim dokumentom in jih osvoboditi od množice publikacij, ki so jih skrili, namesto da bi jih ljudem razodeli. Koncilski dokumenti so tudi za naš čas kompas, ki omogoča ladji, naši Cerkvi, da tako v času viharjev kot mirnih valov odrine na odprto morje, pluje varno in prispe na svoj cilj.

Dobro se spomnim tistega časa. Bil sem mlad profesor osnov teologije na bonnski univerzi. Kölnski nadškof, kardinal Fings, ki sem ga imel za človeški in duhovniški zgled, me je kot svojega teološkega svetovalca povabil v Rim. Kasneje sem bil imenovan tudi za koncilskega izvedenca.

To je bila enkratna izkušnja. Po dolgih pripravah v vsej gorečnosti in navdušenju sem lahko zagledal živo Cerkev – skoraj tri tisoč koncilskih očetov z vseh koncev sveta, ki so se zbrali pod vodstvom naslednika apostola Petra in se prepustili vodstvu Svetega Duha, resničnega pogona koncila. Redkokdaj v zgodovini je bila taka priložnost skoraj »dotakniti« se univerzalnosti Cerkve, ko je na veliko uresničevala svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija v vseh časih vse do konca zemlje. Ko boste v teh dneh po televiziji ali drugih medijih gledali posnetke z odprtja tega velikega zasedanja, boste tudi sami opazili veselje, upanje in pogum, ki smo ga doživeli sodelujoči pri tem svetlem dogodku, ki sveti vse do današnjih dni.

Kot že veste, je bilo pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom že več koncilov. Ta velika cerkvena zborovanja so bila običajno sklicana takrat, ko je bilo treba določiti temeljne prvine vere, predvsem odpravljati zmote. Nicejski koncil leta 325 je obsodil ariansko zmoto in podkrepil božansko naravo Jezusa, edinorojenega Sina Boga Očeta. Koncil v Efezu leta 431 je Marijo imenoval Božja mati. Leta 451 je koncil v Kalcedonu zatrdil, da je Kristus ena oseba, v kateri sta združeni dve naravi, božanska in človeška. Tridentinski koncil v 16. stoletju je razjasnil osnove katoliškega nauka z ozirom na protestantsko prenovo. Prvi vatikanski koncil je v ospredje postavil vrsto vsebin in na koncu pripravil samo dva dokumenta: enega o spoznanju Boga, razodetju, veri in razumu, drugega o primatu papeža in njegovi nezmotljivosti. Prekinila ga je okupacija Rima septembra 1870.

V času drugega vatikanskega koncila se Cerkev ni spoprijemala s posebnimi zmotami o veri, ki bi jih bilo treba izpopolniti ali obsoditi, prav tako ni bilo posebnih dvomov glede nauka ali discipline, potrebnih razjasnitve. Lahko si samo predstavljamo presenečenje manjše skupine kardinalov, zbranih v benediktinskem samostanu sv. Pavla zunaj obzidja, ko je 25. januarja 1959 papež Janez XXIII. napovedal sinodo za škofijo Rim in koncil za vesoljno Cerkev. Prvo vprašanje pri pripravah na ta veliki dogodek je bilo, s čim začeti, kakšno specifično nalogo mu določiti. Na dan odprtja koncila, torej 11. oktobra 1962 – pred natanko 50 leti – je Janez XXIII. poudaril splošni namen koncila: vera mora spregovoriti na prenovljen način, bolj jasno, kajti svet se naglo spreminja, pri tem pa mora svoje večne vsebine ohraniti nedotaknjene, brez popuščanja ali kompromisov. »Papež je želel, da bi Cerkev premislila o svoji veri, o resnicah, ki jo vodijo. A iz tega resnega in poglobljenega razmisleka o veri je moral biti na novo opredeljen odnos med Cerkvijo in sodobnim časom, med krščanstvom in nekaterimi osnovnimi prvinami sodobnega mišljenja, ne zato, da bi se mu prilagodilo, ampak da bi se svetu, ki se oddaljuje od Boga, predstavilo evangeljsko sporočilo v vsej njegovi veličini in čistosti.« (prim. Govor rimski kuriji ob božičnih voščilih, 22. decembra 2005)
Božji služabnik Pavel VI. je v pridigi ob sklepu zadnjega zasedanja koncila, 7. decembra 1965, z izjemno aktualnimi besedami poudaril, da če želimo razumeti pomembnost tega dogodka, »moramo nanj gledati v času, v katerem se je zgodil. To je čas, v katerem se ljudje bolj ozirajo na kraljestvo na zemlji kot na nebeško kraljestvo in ki je zaznamovan s pozabo Boga in gluhoto zanj, kakor da bi k temu spodbujal tudi znanstveni napredek. V tem času se človek bolj zaveda sebe in svoje svobode in hoče predvsem uveljavljati svojo popolno osebno avtonomijo in se oddaljiti od vsakršne presežne zakonitosti. V tem času je 'laicizem' postal upravičena vrednota sodobne misli in najvišja norma za organizacijo družbe …

V takem času je prišel koncil. Zgodil se je v večjo božjo slavo, v Kristusovem imenu in po navdihu Svetega Duha.« Tako je govoril Pavel VI. Sklenil je z mislimi, da je bil osrednja točka koncila tisti Bog, »ki zares obstaja, ki je oseba, naš skrbnik, neskončno dober. Še več, on je ne samo dober sam po sebi, temveč je dober za nas: je naš stvarnik, naša resnica, naša sreča do te mere, da kadar človek v molitvi skuša osrediniti svoj razum in svoje srce na Boga, izvaja najvišje in najpopolnejše dejanje svojega duha. To dejanje tudi danes lahko postane in mora postati vrhunec številnih področij človekove dejavnosti, da bi v njem odkrili svoj najgloblji smisel.«

Kot vidimo, je čas, v katerem živimo, še naprej zaznamovan s pozabo Boga in gluhoto zanj. Zato menim, da se moramo naučiti najpreprostejšo in najbolj temeljno lekcijo koncila: da je krščanstvo v svojem bistvu vera v Boga, ki je trinitarična ljubezen, osebno ter občestveno srečanje z Jezusom, ki usmerja in vodi življenje. Vse drugo pride samo po sebi.

Kot v času koncilskih očetov je tudi danes pomembno, da znova in jasno dojamemo, da je Bog navzoč, nas varuje in nam odgovarja. Ko primanjkuje vere v Boga, se poruši bistvo, kajti človek izgubi svoje temeljno dostojanstvo in nekaj, kar zagotavlja veličino njegove človeškosti v bran pred kakršnim koli ponižanjem. Koncil nas spominja, da je naloga Cerkve v vseh njenih sestavinah posredovati besedo Božje ljubezni, ki odrešuje, da bi bil slišan in sprejet tisti Božji klic, ki nosi našo večno blaženost.

S pogledom na zaklad, ki ga hranijo dokumenti drugega vatikanskega cerkvenega zbora, želim omeniti štiri konstitucije, ki so kakor štiri glavne smeri tega kompasa, ki nam kaže pot.

Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium) uči, da je na samem začetku Cerkve češčenje, je Bog, je osredotočenost na skrivnost Kristusove navzočnosti. Cerkev, Kristusovo telo, skupaj z božjim ljudstvom roma v času in njena temeljna naloga je slaviti Boga, kot to pojasnjuje Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium). Tretji dokument, ki bi ga rad omenil je Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (Dei Verbum): živa Božja beseda zbira Cerkev in jo poživlja na njeni poti skozi zgodovino. Način, kako Cerkev vsemu svetu prinaša luč, ki jo je prejela od Boga, da bi ga vsi slavili, je osnovna tema Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes).

Drugi vatikanski koncil je za nas močan klic, da vsak dan znova odkrijemo lepoto naše vere, jo spoznavamo globlje v tesnejšem odnosu z Gospodom in v celoti živimo svoj krščanski poklic.

Devica Marija, Mati Kristusova in vse Cerkve, naj nam pomaga uresničiti to, kar so koncilski očetje po navdihu Svetega Duha želeli: da bi vsi spoznali evangelij in v Gospodu Jezusu našli pot, resnico in življenje.

Prevedel: Igor Vojinovič