Že iz srede 2. stoletja najdemo pričevanja, da so se verni svojih rajnih spominjali pri evharističnih daritvah. To se odraža predvsem pri darovanju svete maše za rajne, ko za njih ne le molimo, ampak jim tudi izkazujemo čast s slovesnimi bogoslužnimi opravili. 

Prav je, da se tudi mi danes vseh naših dragih rajnih spominjamo s svojimi molitvami in darom za sveto mašo. Oblika spominjanja rajnih je tudi prosilna molitev zanje. Takšno molitev najdemo že v Stari zavezi, kjer je jasno zapisano, da so za pokojne opravljali molitve in »spravne daritve za umrle, da bi bili oproščeni greha« (prim. 2 Mkb 12,32-46).

»Verujoči gredo v smrti le za nekaj malega stran od nas, v boljše onostranstvo!« 

Sv. Ciril Jeruzalemski v eni od svojih katehez pravi: »Molimo za pokojne in darujmo zanje žrtvovanega Kristusa in tako dosezimo spravo Boga z njimi in z nami.«

Pomenljivo je naročilo, ki ga je sv. Monika, mati sv. Avguština, dala svojima sinovoma na smrtni postelji: »Pokopljita moje telo, kjer vama drago. Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta!«

Iz teme se bomo preselili v luč in prejeli venec popolnega življenja. FOTO: Tatjana Splichal.

 O smrti piše tudi sv. Avguštin. V enem od svojih govorov pravi: »Užaloščeni smo ob naših svojcih zaradi nujnosti izgube, vendar z upanjem, da jih spet dobimo. Če je ono izvor naših bolečin, je to izvor naše tolažbe. Če nas tam rani slabost, nas tukaj ozdravlja vera. Če nas tam boli človeški delež, nas tukaj dviga Božja obljuba. Naj torej pobožna srca po zakonu človeške narave nekaj časa žalujejo nad smrtjo svojih dragih in prelivajo olajšujoče solze – vendar pa naj kmalu otró te solze ob vplivanju vesele vere, ki je prežeta z gotovostjo, da verujoči gredo v smrti le za nekaj malega stran od nas, v boljše onostranstvo!«

V nebesih sem doma, od tega ne sveta, nebes se veselim, tja priti si želim. (Blaženi Anton Martin Slomšek)

Sv. Hieronim v pismu, ki ga je poslal Rimljanki Pavli ob nenadni smrti njene hčerke Blezile, graja njeno pretirano, neutolažljivo žalovanje, saj jo vodi v izpodkopavanje lastnega zdravja in zanemarjanje dolžnosti, hkrati pa je tudi pohujšanje vernikov in žalitev Kristusa. »Žalujmo za mrtvim, toda takim, katerega pekel sprejme, brezno požre, ki mu za kazen večni ogenj gori. Mi, ki nas ob ločitvi krdelo angelov spremlja, ki nam Kristus prihiti naproti, se čutimo obtežene, če še dalje prebivamo v tem smrtnem šotoru! Kajti dokler se tukaj mudimo, smo ločeni od Gospoda.« In povabi Pavlo, naj ne žaluje, ampak naj blagruje pokojno hčerko Blazilo, »ki se je iz teme preselila v luč in prejela venec popolnega življenja.«

Na naše pokojne pa nikakor ne smemo pozabiti, kajti kmalu bomo mi sami med njimi in nas bo žejalo po pomoči tistih, ki še stojijo v življenju. Naj nas ta dan zato poveže z vsemi, ki so odšli v večnost – poveže naj nas z njimi kot zastrti praznik ljubezni, kot začetek nove povezanosti.

Vice in pomoč trpečim v vicah

Ko knjiga Razodetja v veličastnih podobah opisuje nebeško blaženost kot »sveto mesto, novi Jeruzalem, ki je pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina«, pristavlja, da ne more priti tja »nič omadeževanega« (Raz 21,2.27). 

 Kristjani so že od nekdaj svojim rajnim izkazovali spoštovanje. FOTO: Tatjana Splichal.

Bog je zato dal v onostranstvu možnost očiščevanja, zorenja za nebesa. Nauk Cerkve nas uči, da se to dogaja v vicah, ki so stanje oziroma proces očiščevanja in zorenja za nebesa. 

To nastopi takoj po smrti za tiste, ki imajo v sebi Božje življenje posvečujoče milosti, vendar pa še niso zadostili za grehe, ki so jih v življenju storili, ali pa jih teži krivda malih grehov. Tem dušam je začasno odložena nebeška blaženost. Lahko bi rekli, da so vice »očiščujoči Bog«. 

Duše v vicah si same ne morejo več pomagati, čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki še spadamo k »potujoči Cerkvi«. In pomagati jim morejo s svojo priprošnjo tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.« 

Naša zveza z rajnimi se uresničuje po Kristusu. Oni so v svetu, ki je drugačen od našega in nam je naravno nedostopen. Po Kristusu in po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa, pa je naša zveza z vsemi, ki so umrli v posvečujoči milosti, celo tesnejša, kakor pa je mogla biti tedaj, ko so bili še na zemlji. 

Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.