FOTO: Tatjana Splichal.


Cerkev je že od nekdaj svojim rajnim izkazovala spoštovanje. Gre za spoštovanje do vseh, ki so bili posvečeni z zakramenti, posebno z evharističnim Gospodovim telesom, in ki bodo ob Kristusovem prihodu v slavi poveličani vstali od mrtvih.

Že iz srede 2. stoletja najdemo pričevanja, da so se verni svojih rajnih spominjali pri evharističnih daritvah. To se vidi predvsem pri darovanju svete maše za rajne – za pokojnega Cerkev ne le moli, ampak mu tudi izkazuje čast s slovesnimi bogoslužnimi opravili. Prav je, da se jih s svojimi molitvami in darom za sveto mašo spominjamo tudi danes.

Oblika spominjanja rajnih je tudi prosilna molitev zanje. Takšno molitev najdemo že v Stari zavezi, kjer je jasno zapisano, da so za pokojne opravljali molitve in »spravne daritve za umrle, da bi bili oproščeni greha« (prim. 2 Mkb 12,32-46).

»Verujoči gredo v smrti le za nekaj malega stran od nas, v boljše onostranstvo!«

Cerkveni učitelj Efrem Sirski je v svoji oporoki naročil, naj 30. dan po njegovi smrti opravijo zanj spominsko daritev. Sv. Ciril Jeruzalemski pa v eni od svojih katehez pravi: »Molimo za pokojne in darujmo zanje žrtvovanega Kristusa in tako dosezimo spravo Boga z njimi in z nami.«

Pomenljivo je naročilo, ki ga je sv. Monika, mati sv. Avguština, dala svojima sinovoma na smrtni postelji: »Pokopljita moje telo, kjer vama drago. Prosim vaju samo tega, da se me spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta!«

O smrti piše tudi sv. Avguštin. V enem od svojih govorov pravi: »Užaloščeni smo ob naših svojcih zaradi nujnosti izgube, vendar z upanjem, da jih spet dobimo. Če je ono izvor naših bolečin, je to izvor naše tolažbe. Če nas tam rani slabost, nas tukaj ozdravlja vera. Če nas tam boli človeški delež, nas tukaj dviga Božja obljuba. Naj torej pobožna srca po zakonu človeške narave nekaj časa žalujejo nad smrtjo svojih dragih in prelivajo olajšujoče solze – vendar pa naj kmalu otró te solze ob vplivanju vesele vere, ki je prežeta z gotovostjo, da verujoči gredo v smrti le za nekaj malega stran od nas, v boljše onostranstvo!«


FOTO: Pexels.

Na naše pokojne nikakor ne smemo pozabiti, kajti kmalu bomo mi sami med njimi, neznani med neznanimi, in nas bo žejalo po pomoči tistih, ki še stojijo v življenju. Naj nas ta dan zato poveže z vsemi, ki so odšli v večnost – poveže naj nas z njimi kot zastrti praznik ljubezni, kot začetek nove povezanosti.

Vice in pomoč trpečim v vicah

Ko knjiga Razodetja v veličastnih podobah opisuje nebeško blaženost kot »sveto mesto, novi Jeruzalem, ki je pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina«, pristavlja, da ne more priti tja »nič omadeževanega« (Raz 21,2.27).

Bog je zato dal v onostranstvu možnost očiščevanja, zorenja za nebesa. Nauk Cerkve nas uči, da se to dogaja v vicah, ki so stanje oziroma proces očiščevanja in zorenja za nebesa. To nastopi takoj po smrti za tiste, ki imajo v sebi Božje življenje posvečujoče milosti, vendar pa še niso zadostili za grehe, ki so jih v življenju storili, ali pa jih teži krivda malih grehov. Tem dušam je začasno odložena nebeška blaženost. Lahko bi rekli, da so vice »očiščujoči Bog«.

Duše v vicah si same ne morejo več pomagati, čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki še spadamo k »potujoči Cerkvi«. In pomagati jim morejo s svojo priprošnjo tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.«

Cerkev uči, da se naša zveza z rajnimi uresničuje po Kristusu. Rajni so v svetu, ki je drugačen od našega in nam je naravno nedostopen. Po Kristusu in po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa, pa je naša zveza z vsemi, ki so umrli v posvečujoči milosti, celo tesnejša, kakor pa je mogla biti tedaj, ko so bili še na zemlji.


Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.

Preberite še:
- Iz življenja v Življenje