»Andrej Capuder je svoje razmišljanje naslanjal na evangeljsko priliko o dveh sinovih in vinogradu – eden je rekel »da«, a v vinograd ni šel, drugi pa »ne«, a je na koncu delo v vinogradu opravil. Govorec je razmišljal o razlogih za naše neizpolnjene obljube in o temeljni poštenosti tistega, ki sprva reče »ne«, a potem opravi »da« v dejanju. Profesor Capuder razume spreobrnenje prav kot sprejemanje življenja, sprejeti »da«.

Branko Klun je svoje razmišljanje povezal z identiteto Cerkve in predstavil težavo njenega statičnega razumevanja in prevelike določenosti. Naša identiteta ni vnaprej določena pravi, ampak nam je zadana. Zato je pred Cerkvijo izziv, da je pričevalka zaupanja v odnosu do Boga in se varuje skušnjave dokončnih odgovorov, ki ogrožajo njeno romarsko in pričevanjsko razsežnost,« je torkov večer sttrnila s. metka Kastelic z UNIPAS-a, ki organizira Nikodemove večere.


Svoje vtise o večeru nam je zaupal tudi Tomaž Kavčič, ki je zapisal:

»Dr. Capuder je svoje razmišljanje peljal po priliki o dveh sinovih. Ko rečemo takoj »da« in potem ne izpolnimo svoje obljube, je veliko v naših življenjih. Posledica neizpolnjene obljube so v našem življenju izgovori, ki preidejo v varanje drugih, iz varanja pa se večkrat izcimi nasilje. Zato je boljše reči na začetku »ne« in potem delo opraviti. Tukaj se dr. Capuder obrne na psihologa in teologa Sørena Kierkegaarda, ki je napisal, da človek s tem »ne« doseže svoje nasprotje. S tem »ne« človek doseže stanje obupa, le v obupu, na popolnem dnu pa lahko srečamo Boga. Ko pa ga srečamo, je logično, da bo iz našega »ne« nastal »da«.

Dr. Capuder se tudi vpraša, ali obstaja tudi odgovor, ki je čisti »ne« in odgovor, ki je čisti »da«. Čisti »da« je za nas kristjane lahko samo eden – Jezus Kristus. Čisti »ne« je težje najti, vendar pa se po Capudrovem mnenju temu najbolj približa nemški filozof Friedrich Nietzsche, ki je bil absolutno ljubosumen na Boga in je zato hotel dokazati, da ne obstaja.

Nasveta za iz »ne« v »da« predavatelj ni znal dati, saj je menil, da je prav on v vsem svojem življenju bil človek, ki je odgovarjal z »ne«. Za spremembo v svojem življenju pa šteje sanje, ki jih je imel po tem, ko je svoji sedanji ženi rekel »ne«. Sanjal je namreč o nerojenem otroku, ki ga je spraševal: »Meni boš rekel ne?« Popravil je svoj »ne« in v temu vidi vlogo Božje previdnosti in voljo za nadaljnje spremembe v življenju.

Dr. Branko Klun je izredni profesor filozofije na Teološki fakulteti ine tudi predavatelj po Evropi na področju metafizike in religije. Po njegovem mnenju je identiteta na poseben način povezana s pristnostjo. Zaradi tega pomankanje pristnosti in kriza identitete nujno prinašata s sabo propad in krizo zaupanja. Krščanska identiteta je na poseben način povezana z zaupanjem, saj je zaupanje grajenje njene identitete in problem, ki je morda povezan tudi z vprašanjem njene krize.

Predavatelj je pokazal na dva problema krščanske identitete: prvi je po njegovem mnenju preveč statično dojemanje identitete, ki jo dojemamo kot nespremenljivo danost in ne kot nalogo, ki je zaupana naši svobodi. Vse skupaj je ponazoril na primeru Abrahama, ko ga Bog poklical. Abraham se je v tem primeru odpovedal stalnosti. V tem Božjem klicu je pogled na preteklost in prihodnost, ki Abrahama še čaka. Tako bi se tudi Cerkev morala zavedati, da je na poti, da se spreminja in da je tudi tisto, kar še mora postati. Drugi problem je po mnenju dr. Kluna v preveliki določenosti identitete. Ker ima krščanstvo dolgo zgodovino, je postala tradicija preveč široka in duši polje svobode. Tradicija je po njegovem mnenju kot nahrbtnik, ki je prepoln in nas zato teži med hojo. Seveda je ključen pomen oprema v nahrbtniku, a ta mora biti napolnjen s tem, kar popotnik zares potrebuje.

Če bi se torej Cerkev bolj zavedala tega, da je »na poti«, bi verjetno lažje pridobila tudi tiste ljudi, ki so prav tako »na poti«. In v današnjem času je ljudi, ki iščejo smisel, veliko. Nova evangelizacija mora torej biti obrnjena k temu, da evangeliziramo najprej sebe. Kajti vera je v najglobljem pomenu zaupanje. Zaupanje, ki se kaže v odnosu, v preseganju sebe.«


Foto: Mario Plešej